nedelja, 12. april 2026

Breznjak (Monte Brizzia)

Mali traven, četrtek 9.4.2026

Sredi dopoldneva parkiram na Via G.Verdi, starejši par se je ravno odpravil na pot. Bon di, buona giornata, počasi se preobujem, vmes razmišljam, kdaj sem se zadnjič peš odpravil na turo. Po cesti, po kateri sem se pripeljal, se vrnem do kapelice in po križevem potu nadaljujem do cerkve Chiesetta del Calvario. Par trenutkov za spomine in razgledovanje, potem pa po beli cesti naprej.




Lep čas nisem bil na peš turi, zato sem se Breznjaka lotil na lahno. Dan je bil sončen in prijetno topel, razpoloženje na nivoju, do konca bele ceste sem zmogel kar hitro. Nekaj pred koncem ceste zavijem na senožet, tam je tudi stavolo, da v fotoaparat ujamem par motivov. Čez strn in drn nadaljujem do ceste nekaj višje, grem kratek čas po njej in že sem na pešpoti. Pobočja Breznjaka se dvigajo nad stavoloma, Ciofnik piše na zemljevidu za ta kraj, slovenskega imena ne nadem. Vreme je kot naročeno za potepanje, le v senci je še kar sveže. 




Nadalje me čaka krajša strmina, potem pa pot spet postane zložnejša, speljana v krasnih okljukih. Vsake toliko se spomnim kakega trenutka s potepa, ki sva ga tod opravila s princesko dobrih sedem let tega, krasen spomin. Hoja mi gre dobro od nog, hitreje od pričakovanj pridem do v zahodno pobočje hriba izklesane police. Spet čas za spomine in fotografije, tudi nekaj požirkov, vidim, da sta obe lopati še vedno tam, privezani na klin, zabit v steno.







Polica je na nekaj mestih zasuta, nič hujšega, samo bolj previden korak, kmalu sem čez in nedolgo zatem že na Scalzerjevih travnikih, kjer grem mimo vojaškega pokopališča iz prve svetovne vojne. Do tod kar položno, naprej spet bolj strmo. Pogled na uro, kjer spremljam višino, mi pokaže, da sem že kar visoko in da do sedla med Breznjakom in Monte Bruco ne more biti več daleč. Res ni bilo, kar hitro sem zmogel do tja. Že prej sem moral prek zasnežene grape, sneg trd in pomrznjen, a je šlo samo za kak meter ali dva v dolžino, previden korak zaradi kar izpostavljenega sveta in že sem čez. Nekaj višje zaslišim pogovor in kmalu ujamem par, s katerim smo se videli, ko sem se pripeljal na parkirišče. Čez naslednje snežišče grem še za njima, potem me spustita naprej. Še nekaj malega do sedelca, kjer zavijem desno proti vrhu. Pot naprej do vrha je od predlani poimenovana po Attiliu "Titti" Cecconu, pokojnem alpinistu iz Tablje.









Nekaj časa po snegu, nekaj po kopnem, kar pridem do strnjene snežne odeje. Pomrznjeno, sicer kar globoke stopinje, a jih sonce še ni omehčalo. Popraskam se po glavi, saj derezic nimam s seboj, a me to kaj prida ne zaskrbi, če sploh kaj, saj vem, da izpostavljenih mest do vrha ni več. Previdno nadaljujem z vzponom, vmes je nekaj malega kopnega sveta, kar pridem na razgledno mesto, od koder je krasen razgled na zahodne julijske vršace onstran doline. Tod že vem, da vrh ni daleč. Še krajši spust, malo sem ter tja, in že sem na robu, za katerim se dviga mogočen križ. Juhuhu, pa sem tu. Res vesel, saj mi je šel vzpon precej lažje od nog, kot sem predvideval, poltretjo uro sem potreboval do vrha. 





Izkoristim trenutke, ko sem še sam, in naredim kup posnetkov za dragocene spomine nekoč, potem se malce sprehodim in razgledam, še zatem pa poiščem prisojen kotiček in sedem k počitku. Sicer je pod križem krasna lesena klopca, a sem jo raje prepustil onima dvema, ki sta prišla gor malo za menoj in res sedla nanjo. Ždenje mi je jako prijalo, vmes sem nekaj malega pojedel in se odžejal, časa za spomine in želje je bilo tudi vrh glave dovolj. Na nebu se je nabralo nekaj koprenaste oblačnosti, ki je danemu trenutku dala nekakšen mističen pridih, užitek se je bilo razgledovati in se spominjati potepov, opravljenih v minulih letih in desetletjih. Težko, res težko sem dvignil zadnjo plat in se pripravil za sestop. Še ciao onima dvema in že me ni.





Do sedelca previdno, sneg se je že nekoliko omehčal, še eno sitno snežišče pod njim in že sem na kopnem. Židane volje sem nadaljeval dol ven, poskočnega koraka, hitro sem pri pokopališču, nedolgo zatem že na polici. Na koncu le te spet razgledovanje, premišljevanje o prihodnjih potepih, v teh koncih me čaka še nekaj lepih tur, potem pa v gozd in po krasni stezi do stavolov. Tod precej toplo, če ne bi pihalo, bi komot nadaljeval v kratkih rokavih. Do cerkve vrh Kalvarije bela cesta, drugače ne gre, potem še nekaj asfalta in že je potep pri kraju.












Židane volje, ker sem po dolgem času spet nekaj lepega opravil peš, odrajžam domu naproti ...