Monte Navagiust (2024)

Listopad, sobota 9.11.2024

Počasi mi bo zmanjkalo prstov obeh rok, če bom želel prešteti potepe, ki sem jih pričel v dolini, po kateri teče rečica Degano. Pierabech in parkirišče pod polnilnico mineralne vode sta bila v minulih letih pogosto izhodišče za moja gorniška vandranja.

Zjutraj nisem hitel, ne samo potep, ves dan sem zastavil precej na izi. V najslabšem primeru boš od jezera Bordaglia sestopal s čelko na glavi, sem se tolažil, računajoč vožnjo do tja in približen čas, potreben za potep. Nič ne de, ne bo prvič, sem postavil piko na i razmišljanju, popil kofe, vrgel par malenkosti v nahrbtnik in se odpeljal od doma. Podobno veselega razpoloženja kot pred časom na Mimoias, le da me tokrat ni skrbelo, kako sem s kondicijo. Čeravno je Forni Avoltri daleč, mi je vožnja do tja vedno v veselje, pravo popotovanje, med katerim si ogledujem gore, na katerih sem že bil, pa tiste, na katere bi šel, seveda tudi tiste, s katerim se še ne poznamo niti po imenu. Parkirišče je bilo precej polno, ko sem pripeljal, večja skupina je ravno vzela pot pod noge. Na moje veselje v smeri mojega sestopa, res jih je bilo precej, zame pa je že nekaj njih gneča.

Radostno razpoložen sem stopil na pot, vreme je bilo kot se šika, ni da ni, sem pomislil, in jo precej odločneje kot na Mimoias ubral navkreber. Do kamnoloma marmorja sem se ogrel, po številnih obiskih tamkajšnjih gora sem se počutil dokaj domače. Nekaj pred strmim tlakovanim kolovozom sem prehitel par, bon di, salve in že me ni bilo, potem pa mi je šlo lep čas na smeh. Skoraj sem grizel kolena po nesramno trdem tlakovanem kolovozu in se režal sam sebi, spominjajoče se dne, ko sva s princesko tod prvič sestopala. Takrat so kolena tako trpela, da sem  si zabičal, da po tem klancu nikoli več. No, potem sem šel po njem še kar nekajkrat, največkrat navzgor, danes po spominu četrtič. Z ozirom na želje, ki so povezane z okoliškimi vršaci, zna biti, da ne zadnjič. Vsaj upam tako.

Klanec je bil kaj hitro mimo, na razpotju nekaj naprej sem zavil proti sedlu Sissanis, komaj čakajoč, da spet stopim na sonce. V senci me je zeblo, podobno kot pred dnevi na biciklu, ko sem se pod Gočami spustil na senčno stran. Ni kaj, jesen je tu, primerne temperature tudi, sam pa v kratkih rokavih in tanki jopici, ne kaj dosti drugače kot na začetku poletja ali koncu le tega. Prihodnjič bo lažje, običajno se me kar hitro prime, če kdaj kaj pozabim ali kje malce zabluzim. Kakorkoli že, tista dva, ki sem ju prehitel pred klancem, sta bila vse bližje, sodeč po klepetu, ki je postajal vse glasnejši. Navkljub postankom za fotografiranje je trajalo lep čas, da sta me dohitela in prehitela, šele nekaj nad ruševinami zgornje planine sta prešla v vodstvo. Sonček, ki me je prijetno pogrel pri caseri Sissanis na spodnji planini, se je tu nekje  spet skril za Navagiust, poleg tega je hladno pihljalo. Stopil sem hitreje in se s tem skušal ogreti, saj se mi ni ljubilo ustavljati, da bi se topleje odel. Od sedla Sissanis naprej je bilo precej bolje, topleje in brez vetra. Potrebe po počitku ni bilo, tempo me ni utrudil, razgledal sem se proti jezeroma Pera in Bordaglia in na okoliške vrhe, potem pa nadaljeval z vzponom, vedoč, da je vrh na  dosegu noge.

Tam, kjer se mi je tako kot prvič zdelo, da bo pot postala zahtevnejša, je zavila enkrat na levo, drugič na desno pobočje in se nadaljevala malce pod travnatim, višje skalnim slemenom. Sprva zložno in položno, pod vršnim pobočjem je postala strmejša, grande finale do vrha pa je pravi pravcati kolenogriz. Tam podobno razodetje kot na Mimoiasu, neskončno obzorje, nebo modro do nebes in onkraj, okoli mene pa vršaci, eden lepši od drugega, mnogo, res mnogo njih že starih znancev. Ni jih besed, ki bi znale opisati dejanska občutja, doživeta v takem in tem podobnih trenutkih. Blaženost, pomirjenost s samim seboj in stvarstvom, globok mir, ne vem, dejansko počutje in občutki, ki se ti vtisnejo najgloblje v dušo in se ti za vse večne čase zapišejo v srce. To je to, življenje z velikim Ž, je samo moje in edino, kar bom odnesel s seboj, kamorkoli že odidem po tistem, ko skurijo ali zakopljejo, kar nekoč ostane od mene ....

Pred bunkerjem vrh gore sem našel razgleden kotiček in sedel k počitku. Bližje vrhu sem bil, bolj mi je krulilo v želodčku, komaj sem čakal, da nekaj prigriznem. Lakoti navkljub sem se prvo lotil razgledov na okoliške vrhe, tudi na tiste ne prav blizu. In imel kaj videti in se česa spominjati. Cima Ombladeet, Monte Volaia, Creta di Bordaglia, Creta Verde, Monte Fleons, Monte Peralba, oba Chiadina, Monte Tuglia, Monte Cimon, Creta Forata, Cima Dieci, Piccolo Siera, Monte Siera, Terze, Cretoni, Monte Hoberderier ... Za njimi pa še mnogo njih, prav tako že obiskanih. Nebroj čudovitih doživetij, vsak pravljica zase, nepozabni in dragoceni spomini. 

Potem sem zložil dobrote iz nahrbtnika in si temeljito privezal dušo. Vedoč, da se začne mračiti že pred peto in da je še kar nekaj poti pred menoj, sem ob pogledu na uro stežka dvignil rit z udobnega počivališča, tudi imenitnega razgledišča, in stopil dolini naproti. Mimogrede sem bil nazaj na sedlu, se tam še enkrat razgledal po dolini, po kateri sem prišel gor, pa v smeri sestopa, še zadnjič pozdravil okoliške vršace, in nadaljeval proti caseri Bordaglia, od koder ni bilo daleč do istoimenskega jezera. Če sva bila tod pred dvema letoma v prvi polovici oktobra in je par macesnov šele pričelo rumeneti, sem bil danes malce prepozen, nekaj nižje sem našel nekaj njih, ki so še imeli visokokaratno pozlato. Ostali so bili že tik pred tem, da odvržejo iglice in se pripravijo na zimski spanec. Pri jezeru sem užival v odsevu okoliških gora, tišina tod drugače zveni kot vrh gore.

Nazaj do casere, do tam še zadnji vzpon, resda malenkosten, in že sem se bližal zaključku še ene karnijske pravljice. Na spodnji planini sem posedel pred kapelico, pozobal še tisto nekaj malega, kar mi je ostalo, in se še zadnjič pustil razvajati sončku. Mimo spodnje casere sem nadaljeval dol ven, malo po cesti, malo po pešpoti, klobaso pa sem zašpilil s kratkim ovinkom do korit rečice Bordaglia, ki so res čudovita.

-> fotografije Navagiust (2024)

-> posnetek prehojene poti

Vipava-Kobdilj-Brestovica-Doberdob-Gorica-Šempeter-Ajševica-Vipava (kolesarjenje, <-> 102 km, ↗ 1040 m)

Listopad, sobota 2.11.2024

Današnji potep sem načrtoval že spomladi, pa nekako ni zneslo. Potem je bilo lep čas precej prevroče, še potem se je našlo to pa ono, danes pa sem se ga končno lotil. 

Izhodišče sem imel v Vipavi, pri nogometnem igrišču je priročno parkirišče, od tam sem mimogrede na lokalnih cestah, kjer običajno ni kaj prida prometa. Tudi danes tako.

Do Lož sem se ogrel, jutro je bilo precej sveže, prvi strm klanec je bil hitro za mano. Pod Gočami kratek postanek za razglede po Vipavski dolini in nekaj posnetkov za spomin.

Sledil je spust na drugo stran, v senco, tam me je precej zeblo, previdno sem polagal ovinke, radi vlažne ceste. K sreči je bil ta po svoje zoprn odsek kratek, kaj hitro sem spet grizel v klanec in kmalu pripeljal na sonček. Tod nekje sem počasi odklopil in se preselil v svoj mikrokozmos, še dobro, da je tu pa tam mimo ali nasproti pripeljal kak avto in me spomnil, da sem na cesti. Med razmišljanji o tem in onem me je prešinilo, da so stotke postale nekakšna stalnica mojih kolesarskih potepanj, tudi, da na koncu običajno nisem zgonjen do amena. Kvečjemu prijetno utrujen, tudi zelo utrujen, a še zdaleč ne "obnemogel". Glede pijače in hrane sem med kolesarjenjem malomaren, po malem bi moral več piti in jesti, to moram še osvojiti. Če se glede tega vzamem v roke, imam s tem nekaj rezerve, kar pomeni, da lahko razmišljam tudi o čem daljšem. Recimo nekaj deset dodatnih kilometrov, morda celo pol daljši izlet, za začetek brez hujših klancev. 

Med kolesarjenjem po Krasu sem užival, bil sem tako zelo v svojem svetu, da mi je pot do Brestovice minila kot v sanjah. Dobesedno sem se zdrznil, ko sem pripeljal do table z imenom kraja. Prešinilo me je, da sem že nekje na pol poti. Do mejnega prehoda ni bilo daleč, tam smo se pozdravili z italijanskima karabinjerko in karabinjerjem, še malo in že sem bil na glavni cesti, po kateri se pogosto vozim v Tržič in Gradež. Nekaj deset metrov po njej, nato pa nazaj na stransko v smeri doberdobskega jezera. Okoli jezera sem se potepal že večkrat, vedno lepo in prijetno, zato danes do njega nisem stopil, kaj stopil, še videl ga nisem zaradi grmovja in drevja ob cesti. Do Doberdoba sem imel še enega zadnjih strmejših klancev, ki me je kar upehal. Spomnil sem se, da premalo pijem, pojedel pa nisem še nič. Par požirkov izotoničnega napitka in energijska ploščica je pripomoglo, da je šlo lažje naprej. V nadaljevanju potepa do Gorice, stare oziroma njihove, sem pretežno kolesaril po glavni prometnici, tam kar precej prometa, zato v prihodnje poiščem alternativno pot. V Gorici sem pripeljal v še neznan mi predel mesteca, a ni trajalo dolgo, da sem ugotovil, kje sem. Od tam naprej sem se počutil kot doma. Gorica mi je res domača, tudi ljuba, ulice in uličice okoli Travnika, pa Raštel, tunel, grad nad njim, pokrita tržnica, tam blizu odlična gelateria. In še mnogokaj. 

Na Travniku sem se ustavil in malce spočil, bilo je zelo živahno, mize pred lokali večinoma zasedene. V manj prijaznem vremenu bi bilo seveda drugače, danes je bil verjetno eden zadnjih tako sončnih in predvsem toplih dnevov. Mimo katoliške knjigarne, joj, kje so časi, ko sem tam pogosto nakupoval, sem se odpeljal iz mesteca in kmalu udel kolesarsko stezo. Po njej nisem imel daleč do bolnišnice v Šempetru, še dve krožišči in že sem bil na "stari" cesti proti Vipavi. 

Ajševica in tako naprej, še kar nekaj kar strmih klancev, je trajalo, da sem zmogel do Ajdovščine. Tam postanek v že večkrat obiskani slaščičarni. Dve tortici sem snedel kot za šalo, kaj ju ne bi po blizu sto kilometrov dolgi poti, med katero sem komaj kaj pojedel, popil pa ne dosti več. Res se moram vzeti v roke glede tega, ni druge, da bo šlo lažje, tudi dlje. Med počitkom na terasi slaščičarne je pričelo pihati, sunki vetra so bili vse močnejši. Vedoč, da Vipava ni za prvim ovinkom, res daleč pa tudi ne, sem se odpeljal naprej, upajoč, da uidem hujšemu vetru. Je kar šlo, čeravno je pihalo vse huje, hitel sem kolikor sem še zmogel in hitro prišel do avta.

Tam začuda zavetrje, bicikel sem zlahka namestil na prtljažnik, čim sem pripeljal na hitro cesto pa je spet vleklo kot pri norcih. Vse do Razdrtega in še malo naprej, potem pa je silovit veter zamenjala precejšnja gneča, a je šlo brez zastojev vse do doma.

-> posnetek prevožene poti