Predzadnji dan počitnic in še zadnji potep v teh krasnih koncih. Sever, jug, vzhod, zahod. In vse tisto vmes, recimo jugovzhod ali severozahod in podobno. Gledano na zemljevid lahko tudi rečem zgoraj ali spodaj in levo ali desno, glede na moje izhodišče. Recimo, da sem severno in južno od Romana d'Ezzelino prekolesaril že kar nekaj, vzhodno nekaj malega, zahod pa še čaka name. In bo počakal do naslednjič, tam si obetam dve daljši vožnji s precej višinske razlike, čez dva krasna kolesarjem ljuba prelaza. Spomladi je dan daljši, tudi topleje zna biti kot jeseni, zato se bodem v tisto smer odpravil neko pomlad, danes pa sem se, po spominu, drugič odpeljal desno oziroma vzhodno. Asolo mi je prvič ostal v lepem spominu, ker je sorazmerno blizu, sem itinerar podaljšal do Nervese della Battaglia in vanj vključil tudi kolesarjenje po Stradon del Bosco ob (verjetno umetnem) vodnem kanalu Canal del Bosco. Klanca je bilo včeraj več kot dovolj, zato danes z iskanjem le teh nisem pretiraval, kar se jih je našlo, sem jih pač prevozil.
Bogat zajtrk, kot vedno doslej, kar je sladkega Elena speče sama, pa to pa ono, tudi najbolj izbirčni ne morejo ostati lačni. Temeljito podprt sem kot običajno potep začel na prvem ovinku Strade Cadorne; imenitno, ker greš na začetku kar strmo kak kilometer navzdol, nekaj manj imenitno, ker moraš po taistem klancu na koncu v breg. Ampak kar gre, še vedno je šlo. Do vznožja Asola sem kolesaril po taisti cesti oziroma cestah kot dve leti in pol tega, kar nekaj vasic in križišč mi je ostalo v spominu. Od tam naprej nov svet, druga obzorja, tudi drugačna. Utrujenosti po včerajšnji Monte Grappi ni bilo, noge presenetljivo "sveže", lažje in močneje sem pritisnil na pedala, kot sem mislil da bom. Pot me je vodila skozi naselja, kjer je bilo videti krasne zgodovinske stavbe, hiše, cerkve in še kaj, na stranskih cestah prometa ne kaj dosti, na glavnih, katerih sem se seveda izogibal, pa tudi ni bilo sile. Tako lepo se mi je dogajalo, da sem povsem pozabil, da bi nekje na kratko posedel in si privoščil kofe, drugega po bogatem zajtrku nisem potreboval.
Once you get past all the excuses not to all that's left is the open skies, fresh air and a quest for adventure.
(Anishinaabe, skupina kulturno sorodnih avtohtonih ljudstev na območju Velikih jezer v Kanadi in ZDA)
Na obrobju Nervese sem se počasi obrnil proti domu, kmalu sem zapustil glavno cesto in nadaljeval po krasni cesti ob kanalu Canal del Bosco. Sama cesta, imenovana Stradon del Bosco, je precej ozka, namenjena je predvsem kolesarjem in pešcem, z avtom smejo po njej le stanovalci ob kanalu. Tudi po takih poteh bi lahko kolesaril ure in ure, pa se ne bi naveličal. Če bi se kje ob poti dalo popiti še kofe al polizati kepico ali dve, toliko bolj. Sam sem si kofe in nekaj za pod zob obetal v Asolu, do kamor nisem imel daleč. Dve leti in pol tega sem se vanj pripeljal iz druge strani, sila strm klanec sem komaj zmogel, danes je bil na tej strani klanec podobno strm, a sem ga zlahka in to dokaj urno. V samem centru storico so ulice bolj uličice, vsaj ena je res ozka, tam smo morali počakati na zeleno luč, saj je promet urejen izmenično. Morali zato, ker se nas je v enem semaforskem intervalu nabralo kar nekaj, verjetno blizu deset kolesarjev. Na trgu v središču Asola sem si obetal malico in to v točno določenem lokalu, ki mi je ostal v lepem spominu od prvega obiska. Navkljub precejšnji gneči v mestecu, je pač turistično precej znano ino obiskano, sem imel srečo in zasedel eno zadnjih prostih miz in še to tik kolesarskega stojala. No, morda prej obešalnika kot stojala, saj se bicikel nanj obesi in ne postavi. Okusen panin, lemon soda in seveda kofe so postavili stvari na svoje mesto, to je, poskrbeli za lakoto ino žejo, med privezovanjem duše sem se seveda tudi spočil. Ždel sem za mizo podobno kot ždi martinček na soncu, če bi bil maček, bi zagotovo glasno zapredel.
Pomislil sem se na to, da je danes po svoje prav poseben dan, enako kot je bil včerajšnji, da bo od danes naprej precej drugače, kot je bilo desetletja pred tem. Potem sem pomislil na vse še neuresničene želje, naj si gre za gore, bicikel, turistična potovanja, doma, za mejo, bolj daleč in najbolj daleč od doma. In sklenil, da bode zima pravšenj čas, da na videz neskončen seznam "nekoč" ažuriram do te mere, da bo ravno prav vsega za prvih nekaj let.
Asolo sem zapustil po tistem strmem klancu, kjer sem nekoč prisopihal gor, potem nekaj časa vozil po cestah, ki sem jih imel vnešene v današnji itinerar, zatem pa za nosom, saj so mi bile ceste do doma znane in sem poljubno delal krajšnice po stranskih cestah. Med vožnjo domov mi je Elena prek WhatsApp-a potrdila rezervacijo za zvečer in sicer v bolj nobel restavraciji, kjer brez rezervacij ne gre. Danes je pač dan, ki je samo enkrat v življenju, če ga seveda dočakaš, in je kar prav, da ga na nek način obeležim. Pa še zadnjih počitnic je konec.
Skozi Pove del Grappa se zapeljem do glavne ceste proti Trentu, grem malo po njej, potem pa prek reke Brente in naprej do Albergo Ristorante Contrà Contarini v Valbrenti. Tam me že pričakujejo, prijazna gospa, kasneje sem izvedel, da je šefica oziroma lastnica restavracije, ki jo vodi skupaj z družino, me pospremi do mize, že prvi vtis daje vedeti, da je gostilna res na nivoju. Poklepetava o mojih željah in na njena priporočila izbereva predjed, glavno jed in kozarček rujnega, ki paše zraven. Tokrat belo, saj se bodem lotil morskih oziroma ribjih dobrot. Poleg vinca seveda tudi mineralna voda, presenetijo me z Goccia di Carnia. Gospe omenim, da sem presenečen, da imajo vodo, ki izvira v Karnijskih Alpah in ne tisto iz Recoaro Terme v bližini, ki je nekako običajna v teh krajih. Vidno presenečena me vpraša, kako to, da poznam Goccio in ko ji odvrnem, da sem zelo pogosto v karnijskih gorah in da sem Goccio di Carnia že nekajkrat pil iz samega izvira nad polnilnico v Pierabechu, nedaleč od Forni Avoltrija, ji je kar vzelo sapo. Med nadaljno strežbo sva rekla še kakšno o tem in onem, med drugim tudi o odličnem vinu, ki ga je priporočila k jedi in me je precej spominjal na naš zelen, pa o tipičnih jedeh v njihovih krajih, seveda tudi o bakalarju, ki sem ga imel za glavno jed.
Za predjed sem imel file dimljene postrvi, popečen kruh z lignjevim črnilom in citrusnim maslom, za glavno polenovko na način bacalà alla vicentina in polento, vinska spremljava pa je bila vino Brenta, pridelano iz trte vespiaolo. Čudovito razvajanje, ki sem ga seveda zaključil s sladico, piko na i pa pritisnil še s kofetkom.
