Via agli stavoli (2026)

Prosinec, torek 13.1.2026

Dobrih osem let mineva, kar sva s princesko prehodila to tematsko pot, eno od mnogih v ljubi mi Reziji. 

Hud mraz, kakršen je bil v mojih mlajših letih pozimi dokaj običajen, je začel popuščati, obetali so nekaj sonca, zato sem ob skodelici kave premišljeval, kam naj se dam. Ne prav zgodaj. In se mi utrnejo "stavoli", koj sem boljše volje, zato na hitro nekaj prigriznem, vržem par malenkosti v nahrbtnik in že sem na poti. Vožnja do Bile mine hitro, tam parkiram pri cerkvi, zunaj je znosnih minus pet stopinj mraza. Na hitro se preobujem in stopim skozi vasico do njenega konca in še malo naprej, kjer udenem pešpot.

Sonce je še sramežljivo, kot da ne ve, ali naj posije ali ne. Tudi sam ne vem, ali naj nataknem rokavice, ali ne. Ker se mi po nekaj posnetkih ne zanohta, nadaljujem brez, takisto brez kape, o drugi zimski opremi je v dani razmeri brezpredmetno razpravljati. Med razgledovanjem obudim spomin na prvi potep po tej poti, kar dobro mi je ostala v spominu, to sem tekom dneva ugotavljal še nekajkrat. Stezička, potem lepa mulatjera, spodaj še zasnežena, ne dosti višje pa že kopno. Kar nekaj časa traja, da se malce ogrejem in ujamem korak, potem pa gre skoraj samo od sebe. Mimogrede se odklopim, kot da bi se preselil v drug svet, neke sorte meditativno počutje. Užitek. Prija. Prek potočka grem previdno, skale so poledenele in spolzke. Pri kapelici pozvonim za spomine, srečo in še kaj,  pomislim, da so skoraj na vseh rezijanskih poteh ob poti tudi kapelice, kar nekaj jih ima zvonček, na katerega lahko pozvoniš. Tod že vem, da do prvega stavola ni daleč. Res sem kmalu na cesti, po kateri nimam daleč do Stavola Ruschis. Nekaj lično obnovljenih, nekaj ruševin, na frišno zasneženi cesti sledi terenca ali traktorja, običajen avto skoraj gvišno ni bil, tudi MTB, le te sem sledil tudi nad vasjo, kjer je bil sneg, kasneje so se v listju izgubile. Krasen kotiček, za hrbtom Muzci, Kucer, nekaj stran Javor in Lopič in še kaj, v smeri potepa mogočen Pisimoni. Počemunih naj bi se mu reklo po naše. Planina je obsijana s soncem, nikamor se mi ne mudi, malce popijem in prigriznem, se razgledujem, se spominjam. Tako blizu ponorelega sveta, pa tako čudovit odklop. Paše. Zelo. 

Nadaljevanje je hoja po beli cesti, tokrat vso pot zasneženi. Nič takšnega, tudi druge tematske poti v Reziji imajo ceste, celo asfalt, le tega tod ni. Cesta se vije po slemenu med Rezijo in dolino Bele, enkrat imaš lepe razglede na to stran doline, drugič na ono. Na nekaj mestih je prekrasen razgled na Pisimoni in na Zuc dal Bor s svojimi vazali, le malček s ceste moraš stopiti. Sem ter tja, pa gor in dol, kdo bi jih štel ovinke in spuste in vzpone, kratke in sladke, preden zmoreš do stavola Scia, kjer sem zavil v dolino. Enako kot prvič, čeravno sem nekaj časa premišljeval o nadaljevanju v smeri Cime Tulsti. Na čimi sem bil pred kratkim, zato sem zavil v dolino, nekoč za prmejduš nadaljujem vsaj do tja, če ne še malček naprej. Tudi tod nekaj lično obnovljenih stavolov, razgledi na "ta rožino dolino" in gore onstran prelestni. Še zadnje razgledovanje, spominjanje, par posnetkov in že sem v gozdu. Ves ljubi dan nikjer nikogar, rezijanske zverinice verjetno na zasluženem zimskem počitku.

Vasica kot izumrla, Alla Speranza žal zaprta, tam sem si obetal kofe in nekaj sladkega. Pa naslednjič, sem si mislil, takrat morda še kaj dobrega pojem. Že nekajkrat sem in vedno je bilo njami. Cucina tipica, z nekaj sreče ob spremljavi citire in bunkule.

-> fotografije Via agli stavoli (2026)

-> posnetek prehojene poti

Cima Tulsti (nanizanka)

Gruden, ponedeljek 29.12.2025

Nanizanka je sestavljena je iz samostojnih epizod, vsaka ima svojo zgodbo, ki se običajno začne in konča v istem delu. Gledalec lahko gleda posamezne dele v poljubnem vrstnem redu.

Nadaljevanka ima eno glavno zgodbo, ki se nadaljuje iz epizode v epizodo, katere so močno povezane. Če eno od epizod izpustiš, težko razumeš nadaljevanje.

Če predpostavimo, da je Cima Tulsti glavni igralec in je vsak vzpon nanjo zgodba zase, enkratna in neponovljiva, s svojim uvodom, jedrom in zaključkom, potem zagotovo nanizanka, čeravno se nadaljuje že lep čas. Podobnih nanizank z drugimi glavnimi igralci (monte, cima, vrh ...) imam še nekaj, le da si tam epizode sledijo manj pogosto.

Po spominu sodeč se je prvič zgodilo, da sem prvega in zadnjega v letu opravil na taistem hribu oziroma čimi. Da ne bi bila vzpona kopiraj/prilepi drug drugega, sem se danes gor ven odpravil po običajni poti, po via normale. Tako ji ljubkovalno pravim, saj sem že tolikokrat hodil po njej in mi je res domača. 

Po Giaideitu nekaj slabšega vremena, nekaj opravkov ino nadležen prehlad, pa je leta skoraj konec. Če ne bi obetali občutne ohladitve, bi se na potep odpravil zadnji dan v letu, malce simbolike pač, tako pa sem izkoristil še zadnjega precej toplega. 

Jutro se je prevešalo v dopoldan, ko sem parkiral v Ravanci, sončece je sijalo, da je veselje, radostno razpoložen sem vzel pot pod noge. Do cerkve vrh križevega pota sem stopil hitreje, da se ogrejem, tam blizu za božjo njivo udel pešpot in pravljica se je pričela. Rezija je res ena pravljična dolina, ne samo radi zverinic in čudovite gorske kulise. Do potočka je bilo hladno, o mrazu ne gre pisati, čim sem onkraj zagrizel v strmino, pa je sonček storil svoje in na momente mi je bilo skoraj vroče. Skoraj!

Premišljeval sem o čimi, na katero sem namenjen, o tem, s čim se mi je tako priljubila, da mi je skoraj zlezla pod kožo, pa nisem prišel do odgovora. Verjetno nikoli ne bom. Ne vedoč, koliko moči mi je pobral nadležen prehlad, sem malce popazil na tempo, ne želeč, da bi bilo hitro prehitro. Pot gor ven poznam skoraj na pamet, tolikokrat sem že hodil tod. Na poti do razpela, kjer moram prek potočka, je krajši del, kjer so skale vedno mokre in spolzke. Potem nekaj višje pridem čez rob, kjer me čaka krajša ravnina, tod bukev neopazno zamenja bor, tu pa tam se najde kaka smreka. Ravnina se izteče v čudovito dolinico, ki me v zložnem vzponu privede na sedelce Forchia. Tod zavijem desno, sledi dolgo in zložno prečenje proti vrhu. Kar nekaj časa traja, da zapustiš prisojno stran in zaviješ na osojno, tod postane hladnejše, ne samo v tem letnem času, tudi poleti se čuti razlika med sončnim in senčnim. Potem prideš do razpotja, kjer te smerokaz usmeri desno, čez nekaj časa do ruševin, malce naprej do stebra daljnovoda, še okljuk ali dva, in že zagledaš obelisk vrh čime. No, vsaj jaz tistemu znamenju na vrhu pravim obelisk, ta beseda mi je prva padla na pamet, ko sem prvič prišel gor. Še par korakov in to je to, višje ne gre.

Prijetno toplo, brezvetrje, nikjer nikogar. Aleluja. Sedem na suho deblo, kot ustvarjeno za mojo zadnjo plat, in se preselim v svoj svet. Neverjetno, kako dragoceni so takšni odklopi. Vedno znova. Srkam topel napitek, grizljam prigrizek in premišljujem. Spomnim se filma, ogledanega nedavno. Resnični dogodki, posneto po knjigi, katere avtor je doživel napisano in posneto. Druga svetovna vojna, Guadalcanal. 

• Vojak Witt (Jim Caviezel): Se kdaj počutite osamljeni?
• Prvi narednik Edward Welsh (Sean Penn): Samo med ljudmi.

To je to, sem pomislil ob tem prizoru. Nekoč nekje sem prebral nekaj podobnega, že takrat mi je prebrano za vekomaj ostalo v spominu, po tem filmu je ta občutek še močnejši. Samota je prijateljica, zaupanja vredna, z njo nisem nikoli osamljen. V družbi, kakor kje seveda, ne vedno, pa pogosto sam, tudi osamljen.

Potem prijateljici iz Kopra, ki je na sprehodu z mlajšo hčerko, vrnem pozdrave s priloženo fotografijo z vrha, naredim še par posnetkov zase, za mojo zbirko spominov, še malce posedim in premišljujem, nato pa se počasi odpravim v dolino. Še prej stopim na"belvedere", travnato uravnavo nekaj nižje, od koder sem deležen imenitnih razgledov na greben Muzcev onstran doline, na dolino samo in na gore nekaj dlje, Amariano, Grauzario in še mnogo njih. Videno dobesedno poboža dušo, tako lepo je ...

Sonček na vrhu me je dodobra pogrel, tako da mi je bilo v senci kar hladno, čim sem prišel na prisojna pobočja, pa spet kot bi stopil v pomlad. Do Forchie še nekako zasanjano, tam na kratko postojim, saj me preseneti vidokamera na drevesu. In tabla z napisom, da je področje pod video nadzorom. Še nikoli kaj takšnega tod, zgoraj pri stavolu pač, tam še nekako razumem. Stopim pred kamero in se nasmehnem kot bi se slikal za osebno, brez heca, in nadaljujem s sestopom.

Dolinica, kjer je spet hladno, pa nazaj na sonček, pri razpelu prek potočka, previdno čez moker skok, pa sem ter tja, bolj ali manj strmo navzdol, in že sem pri zadnjem potočku. Onkraj krajša strminica, potem pa samo še čudovit macesnov in smrekov gaj do božje njive, kjer spet stopim na sonček. Še zadnji razgledi na zatrep doline, proti planini Kot in goram nad njo, pa v drugo smer na Amariano, tudi na Muzce onkraj, še mimo kapelic na križevem poti in že sem v Ravanci. 

Preden se odpeljem domu naproti stopim še v cerkev, kjer si ogledam jaslice in prižgem svečko za vse moje, ki jih ni več z menoj. Na kratko posedim in se prepustim spominom, nekaj solz mi spolzi po licu.

Hvaležen za krasen dan, za čudovit in dragocen spomin, se poslovim od ljube mi doline in odrajžam novim doživetjem naproti ...

-> fotografije Cima Tulsti (nanizanka)

-> posnetek prehojene poti