Sušec, nedelja 30.3.2025
Končno je posijalo sonce. Čeravno je bilo zjutraj še precej oblačno in je od Vrhnike do Postojne padlo nekaj kapelj dežja, sem vedel, da me čaka sončen dan. In res, v Vipavi je bilo že delno jasno, potem pa je šlo z vremenom samo še na lepše.
Kot kaže, med mojimi potepanji ne gre brez Italije. V gorah se še največ potepam tam, z bičikleto ni dosti drugače. Če že začnem doma, se pogosto zapeljem še na ono stran, tudi danes tako.
Iz Vipave sem jo skozi Dornberk mahnil do Šempetra, tam v parku pred bolnišnico spomin na čas dobrih deset let tega. Nimaš kaj, spomini so večni, življenje pa gre naprej svojo pot. Tudi sam sem storil tako, šel sem naprej svojo pot, za bolnišnico udel kolesarsko stezo in po njej nadaljeval v Gorico. Tam je potekala neka prireditev, na meji so bili karabinerji in policisti, tudi naprej v mestu še nekaj njih, vse do periferije, kjer sem zavil na stransko cesto in po njej nadaljeval do Števerjana.
Do razgledne ploščadi blizu cerkve sem prisopihal po neki bližnjici, namenjeni samo pešcem in kolesarjem, prvi klanec je bil tako strm, da sem moral nekaj deset metrov peš. Žal sem imel premalo zaleta, tudi ceste nisem poznal, in ko sem zavil v ulico, je bil kar naenkrat pred menoj zid. No, vsaj zdelo se je tako strmo. Morda prihodnjič poskusim stisniti do vrha, čeravno sta višje še dva krajša podobno strma klanca, ki pa sem ju dokaj zlahka. Kakorkoli, v Števerjanu sem si privoščil krajši počitek, nekaj malega prigriznil in popil, ter se temeljito razgledal. Čeravno streljaj od Gorice, morda dva, tod še nisem bil. Vreme je bilo kot naročeno za poganjanje pedal, no, tudi peš bi šlo lepo, prijetno toplo in brez vetra. In za povrh zmeren promet na cestah, tudi tistih bolj glavnih. Po počitku sem se pripravil za spust, vedoč, da me bo med drvenjem nizdol temeljito prepihalo. Res je šlo expres, tako hitro, da sem v Oslavju pozabil zavreti in si ogledati kostnico, tako da imam prihodnjič nekaj v dobrem. Ko sem pridrvel v Gorico, je bila tista prireditev že pri koncu, tu pa tam je bila manjša skupina ljudi, uniformiranega osebja pa nikjer več, tudi na meji ne. Sprva sem nameraval potegniti do Travnika, a se mi ni ljubilo, kar po taisti poti sem se vrnil v Šempeter in nadaljeval v Dornberk, kjer sem se odločil, da malce podaljšam potep.
Namesto da bi se še naprej vračal po taisti poti kot dopoldan, sem zavil proti Braniku in ko sem zmogel do tja, malce naprej zavil v dolino Branice. Krasna dolina se mi je prikupila že med prvim obiskom, v času epidemije, ko sem po rodni grudi križaril še s treking biciklom.Tudi danes sem se imel krasno, ko sem se peljal skoznjo, sadno drevje je še cvetelo, ob cesti so se pasli konji, tu pa tam kak kolesar in še redkeje kak avto. Čisto nekaj drugega kot glavna prometnica, čeravno tudi tam ni panike, saj jih večina drvi po hitri cesti. Klanec do križišča pod Gočami se mi je zdel krajši in položnejši, kot sem ga imel v spominu, večkrat že vozil po njem navzdol in navzgor. Zna biti, da je kondicija sorazmerno okay in mi je šlo radi tega dobro od nog. Na križišču obvezen postanek in razgledovanje po Vipavski dolini in na Gradiško turo onstran, potem pa še zadnja polaganja ovinkov do Manč.
Ovinka skozi Lože danes nisem delal, kar naravnost dol sem pičil do glavne ceste in se po njej vrnil v Vipavo.
Kaj naj rečem, po eni strani nič posebnega, tudi malo novega, po drugi pa takšno kot danes še nikoli doživeto in tudi radi tega lep spomin za stara leta, ki so že nesramno blizu.
