nedelja, 11. oktober 2015

Monte Stabet

Razsipaj svoje cvetje, kamorkoli greš, kajti nikoli več ne boš šel po isti poti. 

                                                     ( Orison Swett Marden )

Četrtek je bil povsem običajen četrtek, čeravno je bil tak dan, ki se zgodi le enkrat na leto. Če ne bi znalo biti življenje tako kruto, bi se lani, ko ta dan ni bil četrtek, z mojo pikico objela in poljubila na Trgu svetega Marka v Benetkah in danes v Albertini na Dunaju. Tako sva si obljubila kmalu po tistem, ni bil četrtek, ko sva se objela in poljubila na balkonu  Romea in Julije v Veroni . . .   

Včasih se po turi ustavim ob poti in pogledam kje je izhodišče za katero od prihodnjih tur. Običajno tam stoji smerokaz, na katerem piše kam vodi pot, s katero številko je pot označena in koliko časa je potrebno za vzpon. Sedemnajstega maja sem se tako ustavil v Ukvah, da poiščem začetek današnje poti in tam ni bilo nič. Ne smerokaza, ne markacije, le prijazen domačin, ki mi je povedal kaj in kako in seveda kam. 

S princesko sva pot pričela v spodnjem koncu vasi, od koder ni bilo daleč do rjave in modre hiše, med katerima se je pot usmerila navkreber. Prvih nekaj metrov je bila pot taka, da nisi mogel vedeti, da je pot, malce višje pa je postala izrazita in tudi markacije so se pojavile na drevesih. 




Vreme je bilo prijetno, deževalo že vse od Rateč ni več in hoja po lepo speljani poti je bila pravi užitek. Na razpotju nekaj višje, kjer sva zavila proti planini Macesnik in se je pot nadaljevala proti dolini Ravne, na smerokazu ni bilo nič o najinem hribu, monte Stabeta kot da ne bi bilo. 




Nadaljevala sva po poti 504a in kmalu stopila iz gozda na planino, kjer so se pasle krave in tam po cesti nadaljevala do poslopij na planini in še malce naprej, do križišča gozdnih cest. Rdeče puščice na cesti in rdeče rumene markacije na drevju so nama dale slutiti, da še nisva izgubljena, nekaj ovinkov zatem pa je bilo s takimi in drugačnimi oznakami nepreklicno konec. Gozdnih cest in vlak je bilo kar nekaj, zato sva z vzponom nadaljevala tako, da sva se na križišču vedno usmerila na tisto cesto, ki se je vzpenjala ali na tisto, ki je vodila bolj proti najinemu hribu. Tako sva uspešno prišla visoko pod hrib, kjer se je cesta, kasneje kolovoz, končala in kjer sva spet našla nekaj stezi podobnega. Steza je bila sicer slabo sledljiva, tudi precej zaraščena, zato sem se razveselil modrih pik na deblih dreves tam, kjer steza ne tako, ne drugače, ni bila razvidna. Na nekaj mestih sem si še sam naredil znamenje, da sem nazaj grede vedel kje zaviti kam in kmalu sva imela samo še nekaj korakov do majhnega možica, ki je označeval vrh. 






Prav vesel sem bil malce zahtevnejše poti v vršnem delu, orientacijsko mišljeno, ki je prijetno popestrila že tako prijeten vzpon. Razgledov, ki sva jih vajena vrh hriba ali gore tokrat ni bilo, saj je vrh poraščen, tudi zaraščen, zato sva se kmalu odpravila nazaj. Modre pike in nekaj mojih znamenj nama je pomagalo nazaj do gozdne ceste in malce nižje sva si na jasi ob cesti privoščila daljši počitek. Ko sva se okrepčala in odžejala sva nadaljevala s sestopom in ker je bila hoja obema v užitek in veselje se vse do doline nisva ustavila.



Pot med planino in dolino mi je bila tako všeč, da se zagotovo vrnem in nad planino poiščem primeren potep v drugo smer.

Ko sva se vrnila v Ukve je bil potep pri koncu, potovanje samo pa še zdaleč ne. Prek Vršiča sva se odpravila v Trento, v Zadnjico in Na Log, kjer sva obiskala sorodnike in znance in kjer sva se sprehodila do Belega potoka in pod Pinjo, tja, kamor je tako rada zahajala moja pikica. Prijetno je bilo posedeti ob bučečem potoku in se spominjati, nič manj lepo ni bilo na obiskih, ob kavici in klepetu. Večerilo se je, ko sva se iz Trente odpravila naprej, tja domov, v Solkan . . . 



Večer se je prevesil v noč, ko sem obiskal mojo pikico.
Nešteto zvezdic na jasnem nebu nama je svetilo, ko sem ji jaz šepetal o tem in onem in ko me je ona tiho poslušala. Vem, da me je . . . 

Ni komentarjev:

Objavite komentar