sreda, 11. november 2015

Ojstrnik

Oj, rad se podajam
v dolíno ljubó,
Pa rajši zahajam
na stermo goró.

Od tukaj v daljávo
poglèd se odprè,
Ozráčje pa zdrávo
prijétno mi je.

                 ( Fran Serafin Cimperman )


Na Ojstrnik smo si želeli že prej, pa sta nam dež in sneg prekrižala načrte. Minulo soboto dežja ni bilo, snega še manj in bilo je, da lepše ne bi moglo biti.
 
Kot običajno smo se dobili v Trbižu oziroma tam blizu, nas pet, in ker je moj nekaj večji od njegovega, sem jaz zapeljal do konca ceste nad Ukvami. Ta peta, ki je bila prvič z nami, je bila črna in kosmata, velikosti XXL, zato je potovala v prtljažniku.


Pot, na katero smo se odpravili, sem že večkrat prehodil, nazadnje z mojima pikico in princesko. Spomini, ki jih je bilo polno na vsakem koraku, so bili tako živi, kot da bi bilo včeraj.



Zložno smo se povzpeli do sedla Pleče, se tam malce razgledali, nato pa nadaljevali do bližnje vzpetine Na Žebranju, kjer stoji lična cerkev Marije Snežne. Vreme je bilo prijetno toplo, razgledi krasni in ker so bile tam miza in klopi, smo si  privoščili nekaj počitka. 




Za nekaj minut sem se umaknil v cerkev in se prepustil spominom, potem pa sem posedel zunaj z ostalimi in ko smo se okrepčali, smo nadaljevali proti Bistriški planini. 


Iz doline do tod in od tod do tja smo pohajkovali skoraj sami, na planini pa je bilo kar nekaj gneče in od tam do vrha in nazaj nič drugače.   



Večina njih, pohodnikov in kolesarjev, je bila prav tako iz naših krajev in ko smo počivali na vrhu je bilo, kot da bi bili v domačih gorah.  Prvo smo se povzpeli na desni vrh, kjer stoji velik križ, od tam pa po grebenu na levega, na katerem stoji manjši. Tudi  na vrhu nam je šlo vreme na roko, saj je bilo toplo, brez vetra, tako da smo med počitkom bolj ležali, kot sedeli. 






Do planine smo sestopili po že znani poti, tam pa smo zavili v smeri sedla Lom, proti koči Nordio - Deffar. Tako kot navzgor tudi navzdol nismo hiteli, lepo zložno smo sestopali in se vmes prijetno pomenkovali. 




V koči, oziroma na terasi pred njo, smo si privoščili kavico, potem pa sestopili še tisto nekaj malega do izhodišča.  



Imeniten dan je bil in čudovita tura. Zna biti, da ga ponovno obiščemo pozimi, z druge strani in s smučmi na nogah.

Ni komentarjev:

Objavite komentar