nedelja, 02. oktober 2016

Jukbichl

Vinotok , sobota 1.10.2016

Na tujem se po turi ali po izletu ali po karkoli sem že tam počel, rad ustavim ob poti in pogledam kaj piše na rumenih smerokazih - kam, na katere gore ali do katerih koč vodijo poti, kaj piše na rjavih smerokazih - katere kulturne spomenike in ali naravne znamenitosti si velja ogledati in tudi kje se najde "cucina tipica" ali "landestypischer gerichte", odvisno od kraja potepa. Med enim takih postankov sem nekega dne pred kdo bi pomnil koliko leti odkril Jukbichl . . . 



Začela sva na prelazu, ki loči Ziljsko od Dravske doline, Gailbergsattel poimenovanem. Po poti GHW (Gailtaler Höhenweg) sva se odpravila navkreber, čeravno je pot kar nekaj časa vodila bolj kot ne po ravnem. Na začetku kolovoz, potem gozdna cesta, pa spet nekaj kolovozu podobnega in končno peš pot naju je vodila na vrh najinega hriba.




Jutro je bilo sveže, bolj kot ne oblačno, povrh vsega pa je še pihalo. Pot do planine Ochsenalm je speljana po gozdu, kjer od razgledov nisva imela kaj dosti, zato sva se ustavljala precej manj kot običajno. Razen nekaj kratkih odsekov je pot precej položna, zato sem bil kar presenečen, da sva tako hitro zmogla tako visoko, ko sva iz gozda stopila na planino . Tam sva se končno lahko zazrla v dalj, pa tudi sonček je pričel kukati izza oblakov.




Živine ni bilo več na paši, jesen je pač tu. Narava se počasi spreminja iz zelene v rjavo, macesni dobivajo pozlato in cvetja po travnikih je vse manj. Kdo ve, koliko časa še, da bo sneg pokril dol in breg in bo narava legla k počitku.



Do vrha potem ni bilo daleč in pol ure hitreje kot obetajo opisi v vodnikih in smerokazi ob poti sva sedla na leseno klop, pravzaprav mizo, pod križem. Tokrat zgoraj nisva bila sama, tako jaz, kot princeska, sva imela vsak svojo družbo. Jukbichl je imeniten razglednik, le vreme mora biti prijaznejše kot sva ga imela midva, če želiš videti vse tisto, kar se videti da. Ko sva ostala sama, sva še nekaj časa posedela na klopci pod križem. Po dolgem času sem zmogel za nekaj dolgih trenutkov odmisliti vse in samo uživati v trenutkih miru in tišine. Čudoviti trenutki . . . 








Ko sva dobila družbo, sva se počasi odpravila navzdol. Sestop nama je šel dobro izpod nog in kar prehitro sva zmogla nazaj do izhodišča. 




Pred povratkom sva v dolini poiskala rumeni smerokaz, kjer se prične druga pot na ta hrib. Znalo bi se zgoditi, da se bomo kmalu nekoč tod ali tu nekje potepali v troje. 

Skušnjava je bila, a naju ni zmogla. Čeravno so jezerom, kjer sva še pred nedavnim čofotala, dan poprej namerili dvajset stopinj, sva jim rekla na svidenje ob letu osorej in odpotovala naravnost nazaj domov.

2 komentarja:

  1. Pa sta vseeno uživala s Princesko, čeprav je bilo megleno. Bila sta skupaj na potepu in to šteje.

    OdgovoriIzbriši
  2. Hvala, res sva uživala, megla gor ali dol :)

    OdgovoriIzbriši