sreda, 07. oktober 2020

Strada Napoleonica - Vicentina

 Vinotok, nedelja 4.10.2020

Spomladi je bilo krajši čas skoraj brezupno, okoliške ulice in mestno gričevje je bil ves svet, kamor sem smel in mogel. Potem je žarek svetlobe na koncu predora zasvetil in postal luč in spet je bilo skoraj po starem. Skoraj, saj se bojim, da nikoli več ne bo, kot je nekdaj bilo. Ne samo zaradi korone. Imenitne ture, kar nekaj njih, ki so se medile dolgo vrsto let, so se dogajale ena za drugo, tudi takšne, za katere sem nekoč menil, da lahko o njih samo sanjam. Že v družbi, kaj šele sam. Potem pa... Kaj bi pravil, spet se je pokazalo, da tista, ki obračata in obrneta, nista eden in isti. Vreme se je sprevrglo, sneg je zapadel precej nizko in hočeš nočeš sem bil primoran preko noči spremeniti potepuške načrte. Nekaj počitka po Cinquanti je prijalo, dodaten počitek zaradi deževnega vikenda tudi, potem pa sva se s princesko sivine in padavin naveličala in sklenila, da morava nekaj ukreniti. Ukreniti pomeni dvigniti riti s kavča in se pomujati tja, kjer bo manj mokro in bo pot upokojenskim pasjim tačkam primerna. Kaj hitro se nama je utrnilo, kje bi znalo biti lepo, in sedaj, ko je potep za nama, lahko rečeva, da sva z izbiro zadela šestico. Sedmica je nekaj izrednega in to imava še v dobrem...

Začela in končala sva na parkirišču pred plezališčem, ki nama je ljubši od tistega zgoraj pod Vejno. Princeskin tempo ji bil sila počasen, ne enkrat sem pomislil, mar ne bi bilo bolje obrniti. A je kar capljala po poti, bila razpoložena, tudi repek ni miroval, in v skladu z rekom "počasi se daleč pride" sva počasi prišla res daleč. Do Obeliska v Opčinah tako nisva nameravala, že doma sem se odločil, da že prej zavijeva v gozd in se po zgornji poti vrneva do Vejne. Če je bilo spodaj, na razgledni promenadi, kar nekaj gneče, sva bila v gozdu skoraj sama. Na Vejni naju je presenetilo nekaj deset, morebiti več kot sto motorjev, tudi precej policije, saj so imeli neko srečanje, na razgledni ploščadi nas je bilo samo še nekaj, med sestopom skozi gozd do avta pa sva spet samevala.






















Za pot sva potrebovala kar nekaj več časa kot pred leti, a sva bila s potepom zelo zadovoljna. Kaj ne bi bila, saj sva ugotovila, da naju ob primerni izbiri poti čaka še vrsta lepih potepanj...

Ni komentarjev:

Objava komentarja