Svečan, nedelja 2.2.2025
Vremenska napoved je končno napovedala manj burje in dokaj sončen dan, zato sem se spet odpravil proti morju. Kam drugam kot v Tržič, v precej domači Monfalcone, ki je dokaj priročno izhodišče za kolesarska potepanja, v katerokoli smer se odpelješ.
Danes sem se odpravil proti Trstu, zato sem za izhodišče izbral parkirišče pod železniško postajo. V stilu "ležerno je moderno" sem se skozi Štivan in Devin odpeljal v Sesljan, recimo temu pristop ali ogrevanje, kakor komu ljubo, in tam zavil proti Nabrežini. Vreme krasno, radi zgodnjega dopoldneva še malce hladno, a kaj bi to. Z užitkom sem poganjal pedala v zmeren klanec, ki ni popustil vse do Opčin. Počasi se daleč pride, tudi sam sem, čeravno nisem imel občutka, da grem počasi. Med pritiskanjem na pedala je bilo časa za premišljevanja o tem in onem obilo, dokaj redek promet je dopuščal, da sem nekako zasanjano potoval skozi čas in prostor.
V Opčinah sem zavil do obeliska in tam malce počil, se razgledal in se spominjal čudovitih potepov s princesko po Napoleonici oziroma Stradi Vicentini. Običajno sva začela na Vejni in pri obelisku obrnila nazaj, če se nama je sem ter tja zdelo premalo, pa sva naredil še kak ovinek v to ali ono smer.
Po krajšem počitku me je čakal vratolomen spust v Trst. Sprva sem razmišljal še o podaljšku do Bazovice, a se za to nisem odločil, vedoč, da se bodem po teh ino tem bližnjih krajih pred poletjem še nekajkrat potepal. Po strmi in ovinkasti cesti sem drvel, da je bilo veselje, včasih si res dam duška in takrat sem vesel, da na biciklu nimam registrske. Sploh tam, kjer je cona trideset in so ob cesti stacionarni radarji. V mestecu sem naredil ovinek do Canala Grande, na promenadi precejšnja gneča, pač lepemu vremenu primerno. Nekaj trenutkov za spomine in razglede, potem pa naprej nazaj proti Tržiču.
Vse do Miramara na cesti obupna gneča, kolona v obe smeri, a na biciklu ni sile, saj gre prav lepo ob strani, tudi cik cak, kjer se ne da drugače. Od tam naprej prometa bistveno manj, šlo je zložno in položno, tu pa tam celo malce navzdol, vse do Tržiča oziroma avta. Nekaj krajši potep kot običajno je bil povsem dovolj za še en lep spomin.
Domov grede še ovinek do Solkana in tam kavica pri Nejcu, seveda tudi prijeten klepet. Zna biti, da bom v prihodnje spet večkrat tu, evropska prestolnica kulture in obilo zanimivih dogodkov, ki vabijo k ponovnem obisku.
