Svečan, sobota 15.2.2025
Kjer se pogosto potepam, smerokazev ob poti ne porajtam kaj dosti. Prvič pač, da vem, da grem prav, in da pokukam kam vse vodijo poti v druge smeri. Oni dan sem se odpravil na ljubo mi Cimo Tulsti, prvič iz Martinjega Lasa gor ven. Do tja sem pristopil iz Ravance, koder običajno pričenjam potep na čimo, in ob poti uzrl veliko panoramsko tablo ino smerokaz ob njej. Seveda sem se ustavil in pokukal nanjo, na prvi pogled nič novega, kar se poti po dolini tiče. Skoraj že nadaljujem, kar me nekaj zmoti. Pokukam še v drugo in ugotovim, da ne piše samo Ta Lipa Pot, temveč tudi Ta Stara Pot. Te še ne poznam, vidim, da se začne v Ravanci. Potem sem se imel krasno na moji čimi in ko sem se se vrnil do avta, sem na placu pred cerkvijo našel smerokaz, ki nakazuje začetek Ta Stare Poti.
Lani spomladi so jo odprli in ker vodi po stezah, ki so nekdaj povezovale vasi in zaselke v dolini, so jo poimenovali Ta Stara. Včasih se je šlo peš, potem so brusači marsikam zmogli z bicikli, še kasneje sta prišla makadam in asfalt, ni čudno, da se je marsikatera stezička izgubila v času in prostoru, zaraščena in zapuščena. No, od lani je Ta Stara zgledno označena in če opraviš ves krog, prehodiš štirinajst kilometrov v dolžino in petsto metrov v višino. Pot lahko tudi skrajšaš, vse bližnjice so označene. Seveda pa lahko poti tudi kaj dodaš v to ali ono smer, kar morebiti storim prihodnjič. Da prihodnjič bo, ni dvoma, podobno kot čima in nekaj tematskih poti v dolini je sedaj tudi Ta Stara uvrščena v rezijanski abonma.
Kot običajno sem parkiral na placu pred informacijskim središčem (Centro visite, Parco Naturale Prealpi Giulie). Potem pa manj običajno stopil proti Bili, do tam cesta, pločnik in sprehajalno kolesarska steza. Na začetku vasi mi je zadišalo iz slaščičarne, pri cerkvi, ko sem šel mimo Ostarie alla Speranza, pa sem se spomnil nekaj obiskov le te in okusne domače hrane, ki je bila enkrat postrežena celo ob glasbeni spremljavi citire in bunkule. Joj, kako je bilo krasno, kaj bi dal, da še enkrat doživim kaj takega. Malce naprej od gostilne me je smerokaz usmeril desno, tod sva hodila s princesko, ko sva šla na Via agli stavoli. Skozi vasico sem prišel na travnik, za njim nazaj na cesto, še malo po njej in že sem bil na izhodišču za Kucer/Monte Cuzzer.
Čez krasen mostiček sem prečil reko Rezijo in onstran zavil levo, proti Liščaci.Vreme je bilo čudovito, navkljub hladnemu jutru me je sonček prijetno grel, le ob reki je bilo še sveže. Pogled na visoke gore je uzrl pobeljene vršace, snežna meja je bila videti precej visoko. Pot mi je šla dobro od nog, hitro sem zmogel do kapelice in počivališča s klopjo, mizo in vodnjakom. Tukaj sem dvakrat zavil proti Kucerju, danes pa sem nadaljeval po Ta Stari Poti proti Hostu (Gost).
Do tam po asfaltni cesti, prav tako naprej skozi Longišče do Liščac. Nič takšnega, prometa nobenega, ljubi mir in tišina, le tu pa tam kak domačin, ki je imel opravek na njivi ali pri hiši. Konec koncev imata tudi Lipa in Matejeva pot nekaj asfalta, ponekod tudi betona, pa ju sila rad obiskujem. Glede razgledov nisem bil prikrajšan, še posebej na Bilo in Ravanco onstran, tudi na mojo čimo in seveda na kaninske gore. Redkokdaj se razgledujem s te strani na ono, zdelo se je, kot bi bilo prvič, čeravno vem, da sem jih bil že deležen. V Liščaci sem prišel na cesto, po kateri se lahko gre v Učjo, sam pa sem zavil v drugo smer in kmalu prišel do kapelice na koncu vasi. V vasi sem moral mimo zanimive opozorilne table, na kateri mama mačka opozarja voznike naj vozijo počasi, previdno, ker ima tudi sama družino. Prijazno in lepo. Pri kapelici sem spet stopil na pešpot, tukaj sem pokukal na zemljevid, kaj me čaka v nadaljevanju.
Videl sem, da bom moral prek rečice Barman in da bom kmalu zatem pri stavolu Sacolc, tod nekje bom tudi približno na pol poti. Koj sem vedel, da bom pri stavolu počil in se okrepčal, kar se je dejansko zgodilo kaj kmalu. Po mostu čez rečico, pokukam na jez in še en mostiček nekaj nižje, stopim v gozd, grem prek potočka in že sem tam.
Pred velikim kmečkim poslopjem je na na prisojni strani lesena klop, sonček sije, da je veselje, mir in tišino "moti" le glasno žuborenje potočka v bližini. Greh bi bil, če ne bi sedel k počitku, spočil noge in si privezal dušo. Brez premišljevanj, spominjanj ino načrtovanj ne gre, tudi tokrat ni šlo. Takole na hitro sem se skušal spomniti, kdaj sem prvič zavil proti Solbici in kaj vse je v letih oziroma desetletjih sledilo v teh koncih, pa se niti približno nisem mogel spomniti vsega.
Po počitku sem nadaljeval proti Njivi, za stavolom sem zavil v bukov gozd. Kmalu za suho strugo potoka se je pot pričela težje slediti, saj je bila na debelo prekrita z listjem. Kot kaže imam dober nos, no, tudi izkušnje v brezpotnem svetu se merijo z desetletji, tako da večjih težav nisem imel, moram pa priznati, da sem vsaj enkrat pomislil na to, da bom moral pogledati na navigacijski app, kjer sem imel vnešeno GPX sled Stare Poti. Za kakih deset minut hoje je bilo tega manj razvidnega sveta, preden sem spet stopil na lepo sledljivo stezico in po njej hitro zmogel do Njive. Ali je bil na tem delu poti kak možic, morda kaka oznaka na drevesu, ne upam reči. Tako sem bil zatopljen s sledenjem komaj vidne stezice, da se nisem kaj prida oziral naokoli.
Njiva mi je bila všeč, lična vasica z imenitnimi razgledi na gornji del rezijanske doline, naprej v Osojane sem šel spet po cesti. Ves dan sem tu pa tam srečal koga, naj si je kaj počel na njivi, ob hiši, prišel nasproti, prav z vsemi smo se prijazno pozdravili. Ne vem, ampak dejansko imam vse bolj občutek, da je ta "rožina dolina" neke sorte dolina miru, da so tod neke energije ali kdo bi vedel kaj, saj se vedno znova zelo rad vračam in sem po vsakem obisku poln pozitivne energije in čudovito spočit. Mentalna sproščenost, recimo, duševno ugodje, več življenjske energije. Izgubljen v času in prostoru sem prišel v Osojane, zadnjo večjo vas oziroma zaselek tekom mojega današnjega potepa.
Na začetku naselja sem moral mimo cerkve, ki ima ločen zvonik, verjetno posledica potresa davnega leta devetnajstošestinsedemdesetega. Po ozkih ulicah in uličicah so me vodile smerne tablice, preden sem prišel do trga pri montažnih hišah, takisto posledica potresa, sem doživel dve presenečenji. Prvo je po eni od ozkih ulic pripeljal avtobus, običajen, torej velik, zlahka je zmotal do obračališča/postajališča nekako sredi vasi, koj zatem pa mi nasproti pripelje še policijsko vozilo. Na koncu vasi, na placu pri montažnih hišah, sem spet udel pešpot. Tod nekje je tudi kamera, ki mi prek spleta pogosto pokaže kakšna so vremena v teh koncih.
Na pešpoti sem srečal gospo, nekaj mlajšo od mene, ki je šla v isto smer kot sem šel sam. Se pozdraviva, potem pa prijetno poklepetava o tem in onem. Seveda jo zanima od kod sem, potem se pomeniva o Stari Poti, o tem, kako lepa je Rezija, beseda se dotakne tudi mojih pogostih obiskov te res čudovite doline. Je kar presenečena, kaj vse sem že prehodil, si ogledal in obiskal, tudi deli moje navdušenje nad spustom zvezde repatice iz Pustega gosta v Solbico v božičnem času in v živo odigrano božično zgodbo s strani domačinov v rezijanskem narečju. Med klepetom prideva do njene njive, kjer ima posejan tudi rozajanski strok, kot rečejo česnu, tipičnem za to dolino. Tam pokaže na kaninske gore in reče, da je zima skromna s snegom, jaz ji odvrnem, da so poletja zadnja leta obupna, vročina, neurja, toča, strinjava se, da je res nekaj narobe s podnebjem oziroma da gre za neke sorte klimatsko spremembo. Potem ji jaz v moji polomljeni italijanščini rečem, da mi stari še vemo, kaj je sneg in smuka, majhni otroci bodo o tem čez deset let ali več samo še brali v knigah. Dobesedno je padla v smeh in odvrnila, da je sicer res, kar sem rekel, le tisto "mi stari" ne drži povsem. Nasmejana sva se poslovila in si zaželela vse dobro, vesel sem takšnih klepetov, saj se vedno naučim kake nove besede, lažje sestavim kak stavek...
V nadaljevanju potepa sem hitro prišel do stika s Ta Lipo Potjo in tam zavil levo, desno morda nekoč, ko stopim še do Solbice in se na drugi strani doline sprva po Ta Lipi in zatem po Ta Stari vrnem v Ravanco. Ob reki Reziji sem srečal mlado dekle s psom, zatem stopil prek mostu na glavno cesto, ki gor ven pelje v Solbico, šel malo po njej, potem pa spet zavil na pešpot. Na obeh straneh reke si Lipa in Stara nekaj časa delita skupno pot, vsa razpotja so zgledno označena. Še zadnji klanec, kratek kot vsi doslej, in že sem bil na cesti, ki povezuje Martinji Las in Ravanco. Nanjo sem prišel prav pri kapelici in panoramski tabli, tam torej, kjer sem Ta Staro Pot na nek način tudi odkril. Do Ravance ni bilo daleč, tam sem stopil še do kapelic na Kalvariji in se še zadnjič razgledal po tej res pravljični dolini.
Čudovito..
OdgovoriIzbriši