Dobrih osem let mineva, kar sva s princesko prehodila to tematsko pot, eno od mnogih v ljubi mi Reziji.
Hud mraz, kakršen je bil v mojih mlajših letih pozimi dokaj običajen, je začel popuščati, obetali so nekaj sonca, zato sem ob skodelici kave premišljeval, kam naj se dam. Ne prav zgodaj. In se mi utrnejo "stavoli", koj sem boljše volje, zato na hitro nekaj prigriznem, vržem par malenkosti v nahrbtnik in že sem na poti. Vožnja do Bile mine hitro, tam parkiram pri cerkvi, zunaj je znosnih minus pet stopinj mraza. Na hitro se preobujem in stopim skozi vasico do njenega konca in še malo naprej, kjer udenem pešpot.
Sonce je še sramežljivo, kot da ne ve, ali naj posije ali ne. Tudi sam ne vem, ali naj nataknem rokavice, ali ne. Ker se mi po nekaj posnetkih ne zanohta, nadaljujem brez, takisto brez kape, o drugi zimski opremi je v dani razmeri brezpredmetno razpravljati. Med razgledovanjem obudim spomin na prvi potep po tej poti, kar dobro mi je ostala v spominu, to sem tekom dneva ugotavljal še nekajkrat. Stezička, potem lepa mulatjera, spodaj še zasnežena, ne dosti višje pa že kopno. Kar nekaj časa traja, da se malce ogrejem in ujamem korak, potem pa gre skoraj samo od sebe. Mimogrede se odklopim, kot da bi se preselil v drug svet, neke sorte meditativno počutje. Užitek. Prija. Prek potočka grem previdno, skale so poledenele in spolzke. Pri kapelici pozvonim za spomine, srečo in še kaj, pomislim, da so skoraj na vseh rezijanskih poteh ob poti tudi kapelice, kar nekaj jih ima zvonček, na katerega lahko pozvoniš. Tod že vem, da do prvega stavola ni daleč. Res sem kmalu na cesti, po kateri nimam daleč do Stavola Ruschis. Nekaj lično obnovljenih, nekaj ruševin, na frišno zasneženi cesti sledi terenca ali traktorja, običajen avto skoraj gvišno ni bil, tudi MTB, le te sem sledil tudi nad vasjo, kjer je bil sneg, kasneje so se v listju izgubile. Krasen kotiček, za hrbtom Muzci, Kucer, nekaj stran Javor in Lopič in še kaj, v smeri potepa mogočen Pisimoni. Počemunih naj bi se mu reklo po naše. Planina je obsijana s soncem, nikamor se mi ne mudi, malce popijem in prigriznem, se razgledujem, se spominjam. Tako blizu ponorelega sveta, pa tako čudovit odklop. Paše. Zelo.
