petek, 30. avgust 2013

Poletna Bistriška špica

Čakanje je že samo po sebi sreča, ker se v čakanju postoteri celotna podoba tega, kar čakamo.        
                                        
                                                                                                      ( Leopold Schefer )



Na samem začetku avgusta so bile počitnice, dan in pol  po tistem, ko so se končale, je bil dopust, pred in po tem so bili  obiski in nekje vmes nekaj malega morja.  Tako da sva, smo, komaj komaj uspeli tudi eno enodnevno opraviti.

Zaradi gneče kam drugam kot v tujino, zaradi princeske kam drugam, kot na travnato zaobljen vrh in zaradi vročine kam drugam, kot tja, kjer je  gost gozd čim višje.
Vse to in več od tega sva, smo našli na Bistriški špici.


Vzpenjali smo se počasi, tako da je nekaj njih, ki so tudi bili gori, sestopilo preden smo prisopihali na vrh. Samota prija, osamljenost kakor kdaj.




Trava je bila zelena in mehka, tako da smo kar dolgo posedali na vrhu, preden smo se odpravili nazaj dol. Tudi sestopali smo počasi, je bilo prelepo, da bi hitro minilo.




S turo smo zaključili prepozno za kavico in ravno ob pravi uri za sladoled.

1 komentar:

  1. Je možno, da je za kavico kdaj prepozno,
    ali, da urica za sladoled ne bi bila prava ? ;)
    Lp, Maja

    OdgovoriIzbriši