( Antoine de Saint-Exupery )
Prvič je samo prvič prvič in najin prvi prvič je bil tako imeniten, da ga bova ponavljala vedno znova, zavedajoč se, da prvič nikoli več ne bo prvič.
Tako sva, smo minulo nedeljo Glinščico obiskali drugič.
Potepanje smo končali v vasici Jezero, kjer smo nekaj ur poprej izpred cerkvice svetega Lovrenca tudi začeli.
Sprehajanje zgoraj po robu doline, ki mu pravijo tudi greben Stene, je bilo imenitno. Trave so bile visoke in suhe, skale ostre in bele in sonce rumeno in toplo. Potica iz Zadnjice in kavica z mlekom sta še kako prijala, ko sva, smo počivali pod borovcem.
Do Botača, čeravno je blizu, smo hodili kar dolgo. Če nas je kdo videl, bi znal reči, da smo bolj romali, kot hodili. Je bilo nekaj v zraku ali je imel položaj lune in zvezd kaj pri tem ?!
Vračali smo se malce manj po že znani in malce več po še neznani poti. In skoraj na koncu naredili še ovinek do razgledišča pod vasjo. Da je vas za one onstran meje San Lorenzo, mi je zaradi cerkvice svetega Lovrenca razumljivo. Da je za nas tostran meje Jezero, v bližini pa nobenega jezera, pač ne.
Ker ni bilo prvič, ni moglo biti kot prvič. Bilo je drugič in ker je bilo enako imenitno kot prvič, bo drugič, ko bo tretjič, zagotovo spet lepo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar