Prvi poizkus, če smem temu tako reči, je splaval po vodi, ker je skoraj do zgoraj deževalo.
V drugo je šlo.
Začeli smo, kot ponavadi začenjamo koncem pomladi. S smučmi na ramenih, po kopnem kolovozu. Tudi potoček je žuborel, namesto da bi, ves leden, pokal od mraza.
Malo skupaj, malo vsak zase in malo vsak po svoje, smo se pehali v breg in višje namesto na sonce, prišli v meglo. Planini, kjer smo svoje čase tako radi posedeli, se pot sedaj izogne. Zaradi smučarskih prog je speljana drugje, strmeje in še zdaleč mi ni tako pri srcu, kot mi je bila stezica, ki je včasih bila.
Na Višarjih je bilo prijetno posedeti v gostilnici, v kateri običajno posedimo, kadar nas zanese tja gori. Še lepše bi bilo zunaj, na terasi, a nam vreme ni naklonilo tega veselja.
V dolino smo odvijugali kar po smučišču, drugače ni šlo. Kompaktni sneg, pogosto bolj ledeni plošči, kot sneženemu smučišču podoben, je bil zaradi pomladanskih temperatur ravno prav mehak, da je bilo užitek nizati zavoje po bregu navzdol.
Nam bo sneg še škripal pod podplati to zimo ?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar