nedelja, 19. oktober 2014

Slap Kozjak, Nadiža in malo Kobarida

Ljubezen naj gre vedno v cvet, 
da bo lepši, da bo zaljši 
ta okrogli nori svet.

Ljubezen naj gre vedno v cvet,
da bo lepši, da bo zaljši
ta prismuknjeni svet.
                                
                                        ( Frane Milčinski - Ježek )


Ljubezen nama gre imenitno v cvet ; najin svet zna biti tako nor, kot prismuknjen ; da je v njem enkrat lepše in drugič zaljše, pa se razume samo po sebi.

Dnevi, kot je bil nedavno na Matajurju ali kakršen je bil minulo soboto na obali Gradeške lagune, so bolj podobni dnevom poslavljajočega poletja, kot dnevom v drugi polovici jeseni . . . . . .  in današnji ni bil prav nič drugačen. 

Namesto nad kampom sva parkirala poleg Planike ; cesta je bila namreč zaprta, čeravno so se veselo vozili tako navzgor, kot navzdol. Midva sva zaporo izkoristila zato, da sva šla navzgor tostran Soče in navzdol onstran. Se ponavljam kot stara lajna, vem, ampak krožno je pač krožno.


K slapu sva šla po spodnji poti, ker naju kaverne  na zgornji niso kaj dosti zanimale. Bližje sva mu bila, vse hladneje je postajalo in tik njega je bilo že prav mrzlo. 



Zato sva se kmalu odpravila naprej, v smeri Magozda, do slikovitega senika, kjer sva se malce pocrkljala na sončku, ki naju je prijetno ogrel. 


Nazaj grede sva po brvi prečila Sočo, v kampu nekaj malega popila in se malce kasneje že odpeljala v smeri Robiča, do Nadiže.



Tam, tik Nadiže, sva našla tak kotiček, da bi tudi sredi poletja, ko je v tistih koncih taka gneča, da je že moteča, uživala v samoti. Bilo je tako lepo in tako toplo, da sva slačila oblačila, kos za kosom . . . vse do . . . in ko se je sonce skrilo za greben, sva se počasi pričela oblačiti, kos za kosom.


Onstran meje sva že nekajkrat našla trattorio, ki je nudila cucino tipico. Tokrat sva jo poiskala tostran meje in se pustila postreči z imenitno joto. 

Lepo je bilo, zelo lepo. Pravzaprav čudovito. 

1 komentar: