torek, 08. september 2015

Auernig , Garnitzenberg / Monte Carnizza in Kronalpe / Monte Corona

Vse teče, nič se ne povrne
in nič ne pride več nazaj;
nikoli val se ne obrne,
sijoča zvezda se utrne,
v temi zgubi se njen sijaj.

. . .
Mi vsi smo kakor na palubi
in plovemo v neznano stran;
zato trenutka ne izgubi
in, kar s teboj potuje, ljubi,
dokler ti svetli čas je dan.
. . .

                       ( Lili Novy ) 

Trda tema je bila zunaj, ko sva se odpeljala zdoma in na vetrobransko steklo je vsake toliko padla debela kaplja dežja. Nekje na pol poti do izhodišča se je pričelo daniti in gore so naju pozdravile odete v belo. Že tolikokrat videno in doživeto, prebujanje jutra v gorah ali ob morju ali kjerkoli že, pa nikoli enako, vedno čudovito. Skupaj z dnevom sem se povsem prebudil tudi jaz, saj je noč minula bolj ob branju kot spanju. Na Mokrinah je termometer pokazal tri stopinje nad ničlo in oba sva drgetala od mraza, ko sva pričela s potepom.


Tako prelaz kot vrhovi in planine pod njimi imajo lepa, starodavna slovenska imena, katerih žal ni najti ne na zemljevidih, ne v opisih in škoda bi bilo, če bi utonili v pozabo. V naslovu sem uporabil nemška in italijanska poimenovanja vrhov, taka in tako, kot so zapisana na zemljevidih in kot so napisana na smernih tablah ob poti, v opisovanju kako sva doživela in preživela dan pa slovenska, taka kot jih je napisal Viktor Vovk in sta jih objavila Matija in Janez Turk v:


Do cerkvice sva se povzpela po bližnjici, da nama ni bilo potrebno iti naokoli po cesti, od tam do odcepa poti, ki naju je popeljala na Javornik, pa je bilo za nekaj korakov asfalta. Po cesti in ob njej je tekla voda, pot je bila blatna in visoke trave in rušje ob poti mokro, tako da nama je pošteno drselo, ko sva jo ubirala v breg. Bog ne daj, da bi se prekucnil  v tistem blatu.



Skoraj do vrha naju je pot vodila v senci, tako da sva se ogrela šele na vrhu, kjer je sonček že prijetno grel. Gore daleč in najbolj daleč naokoli so bile odete v sneženi poprh in tudi pri nama, čeravno samo 1863m visoko, je bilo na osojni strani za dober prst snega. 


Na ličnem zvončku, ki označuje vrh, sva pozvonila za srečo in si vsak nekaj zaželela (princeski sem moral malce pomagati pri zvonjenju), potem pa sva nadaljevala potep. 




Po razglednem grebenu, ki je bil ponekod precej ozek, sva se z nekaj malega gor in dol povzpela na Krniško goro, katere vrh je označen samo z mejnim kamnom. Zanimivo, glede na to, da je s svojimi 1950m najvišji vrh v grebenu. Ker do sem ni bilo ne daleč ne dolgo, sva nadaljevala s potepom in sestopila na Vrh Krnice, ki pravzaprav ni vrh, temveč gorski prehod med Italijo in Avstrijo v grebenu Krniške gore. Do sem je bila pot blatna in rušje ob poti mokro in ker sva bila zato tudi midva blatna in mokra, sva tu malce počila, se malce posušila in za silo očedila. Vetra, ki so ga obetali in kateri naj bi bil mrzel in močan, hvala ne vem komu, ni bilo. Prav nič prijetno ne bi bilo moker in blaten pohajati naokoli, če bi ti mrzlo žvižgalo okoli ušes. 








Po počitku sva spet stopila v breg in počasi zmogla še tisto nekaj malega v dolžino in višino do vrha Korena, 1815m visoko. Poleg velikega možica, pravzaprav piramide, sva našla primeren kotiček, kjer sva dolgo počila in se vmes izdatno podprla. Vreme je bilo kot naročeno za uživanje miru in tišine. Ker se je v zadnji uri nedaleč stran nabralo nekaj oblakov, kateri so sčasoma pripluli vse bližje in nama vsake toliko zakrili sonce, sva se počasi odpravila navzdol, nazaj. 







Sestopila sva na italijansko stran, do planine V Pečeh, 1614m in od tam po gozdni cesti mimo planine Javornik, 1609m nazaj do Mokrin. 






Po grebenu od Javornika do Korena sva hodila po poti:



Pot se prične v dolini, v Tablji in se zaključi na Mokrinah. Morda, nekoč, kdo bi vedel, jo prehodim v celoti.


Čudovita nedelja je bila in krasna tura, toliko bolj, ker je še v soboto zvečer vse kazalo na to, da bo konec tedna minil brez gora.

Ni komentarjev:

Objavite komentar