( Octave Feuillet )
Ker sva bila tistega dne ob tistem času edina v vasi in ker se je obema ljubilo poklepetati, je mojih nekaj italijanskih besed, povezanih v nekaj stavkom podobnega, zadostovalo, da sem jaz izvedel vse, kar me je zanimalo in da je on razumel, kako zelo všeč mi je vasica pod Monte Jovetom in nje okolica. Povedal mi je, starejši mož, ki je prišel pogledat, kako je njegova hiša prestala zimo, da cesta do vasi ni noben bavbav, je pa res nekaj ovinkov precej zavitih in ozkih, da si bom cerkev od znotraj najlažje ogledal poleti, ko bodo ob nedeljah maševali in da je pot na Cuel de la Bareto prehodna brez večjih težav. Ko sva se poslovila sem vedel, da ni daleč čas, ko se bom vrnil. Bilo je marca letos, v Patocu, med sestopom z Monte Jame.
Mislil sem, da se bom na Cuel de la Bareto odpravil spomladi, v mesecu maju. Ker pa je bilo drugih gora, dolin in tudi morja veliko in je konec maja prišel prej, kot sem mislil da bo, sem se veselil vzpona v jeseni.
Potem pa . . . ni bila jesen, bila je zadnja avgustovska sobota, nisem bil sam, bili smo taisti trije kot minuli konec tedna in ni bila Poldašnja Špica, o kateri smo sprva razmišljali, bila je Cuel de la Bareta.
Avtomobilov je bilo kar nekaj na parkirišču pod cerkvijo, ko smo se pripeljali v vas in cesta do vasi res ni bila nič posebnega. Tam, kjer se najraje potepam, jih je bilo že precej nekaj ožjih in strmejših in nič manj zavitih.
Počasi smo se sprehodili skozi vas, pozdravili nekaj domačinov, potem pa stopili vrhu naproti. Do razpotja na Stavolo del Chinop, kjer je stik z Via Alto in kjer si približno na pol poti, merjeno v višino, smo zmogli hitro in ker so bile tam klopi in miza in senca, smo malce posedeli, pokramljali in se odžejali.
Po počitku smo nadaljevali z vzponom, čeravno smo dolgo časa hodili bolj ali manj po ravnem. Obkrožili smo Monte Jovet, prečili pobočja po mestoma podrti poti nad škrbino Galandin in pri tesni Rio Fontanis prišli približno na pol poti, merjeno v dolžino. Večji del poti do sem smo hodili v senci, katera je bila ponekod tako senčna, da nam je na trenutke postalo celo malce hladno. Ko smo se osvežili v mrzlem potoku smo nadaljevali do sedelca, kamor iz druge strani pripelje pot iz Dunje ( in je uradno zaprta ), od tam do vrha pa je bil le še sprehod.
Nadvse lepa pot je bila za nami, samotna in divja. Zlahka sem si predstavljal, kako zvečer nekje pod vrhom gori nasekano rušje, ob katerem sedi Kugy v spremstvu Pesamosce ali Ojcingerja in uživa ob pogledih na sončni zahod za, njemu tako ljubim, Montažem . . .
Razgledov z vrha se ne da opisati, potrebno jih je doživeti - zahodne Julijske Alpe in njih predalpski svet ter Karnijske Alpe so se nam razodele v eni lepših, če ne najlepši in še nikoli videni podobi.
Čeravno je bilo precej toplo in je bilo vetra premalo, da bi nas zmogel prijetno ohladiti, smo zgoraj kar dolgo posedali. Potem, ko smo se podprli in spočili, smo si pred povratkom ogledali še podzemlje Cuel de la Barete. Tudi tem krajem vojna ni prizanesla, zato je vrh preluknjan po dolgem in počez, rovi pod njim taki, da pomisliš, da bi se znal izgubiti v njih in nekaj zapuščenih zgradb okoli vrha tako ohranjenih, kot da ne bi bile pred nepolnim stoletjem zgrajene.
Med sestopom smo, tako kot gor grede, dvakrat počili. V tesni Rio Fontanis smo se osvežili in si natočili sveže, hladne vode in na razpotju Stavolo di Chinop smo posedeli, ker smo vedeli, da nam bo zadnji del sestopa vroče.
V Patocu smo se v vodnjaku nad parkiriščem očedili, osvežili in odžejali, vmes dodobra prezračili vozilo, katerega sem prestavil v senco in se potem odpeljali v Reklanico, kjer smo si privoščili skodelico kave in lonček sladoleda. Vsak.
Ker imam ogled cerkve še v dobrem, ker bi znal biti potep iz Patoca do Pecola čudovito lep in ker je tu blizu še kar nekaj lepih gričev, hribov in gora, zna biti, da se vrnem. Zelo zna biti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar