Monte Zermula ( ferrata Amici della Montagna )

Samo dve napaki lahko storite na poti do resnice: da ne greste do konca ali da ne pričnete.
 

                                              ( Siddhartha Gautama Buddha )

Zimo in pomlad sem potreboval zase; za potepanje po poteh, po katerih sva se potepala z Majo, za vzpone na gore, na katere sva se želela povzpeti, za nočna šepetanja, ko jo obiščem in ji prižgem svečko ...

Za branje knjig, katere sem prebral že kdo bi vedel kolikokrat in vedno znova našel kaj novega, kaj na novo razumel, si kaj na novo razlagal ... Messnerjeva Na meji smrti, Hessejeva Siddharta in ne nazadnje Ping od Avery Golda so knjge, ki jih lahko bereš vse življenje in ni nič narobe, če jih nikoli ne pospraviš  z nočne omarice.

S tistimi, ki smo si blizu, smo bili pogosto skupaj, čeravno smo se poredko srečali. Potem pa je prišel čas, ko je bil ravno pravi čas, da se mi trije zopet najdemo. In smo se našli, malo zaradi tradicije in malo zato, ker smo tako navajeni, tam, kjer se običajno najdemo, nedaleč od Trbiža. Bilo je, kot da smo se nazadnje videli teden dni prej, pa smo se pravzaprav konec septembra lanskega leta nazadnje nekam skupaj odpravili. 

Ko smo na Lonicah stopili na pot, so bile okoliške gore obsijane s soncem, bilo je sveže in bili smo skoraj sami. Prišli smo ravno ob pravem času, da so tisti pred nami že odšli na pot in da tistih za nami še ni bilo.

Kamorkoli si se ozrl, vse mi je bilo znano, skoraj vse že prehojeno, prijetno domače. Do vstopa v ferrato smo skozi pravljičen macesnov gozd zmogli hitro, saj smo si imeli veliko za povedati in nam je pot šla skoraj sama izpod nog. Tisti, ki so bili pred nami, so bili že visoko, ko smo se opremili, za nami ni bilo nikogar in tako smo vzpon do grebena zmogli tako kot nam je najljubše, to je brez gneče. 

Ferrata, po kateri sem se že povzpel pred mnogimi leti, je čudovita. Ponekod potrebuješ moč in spretnost, ponekod samovarovanje skorajda ni potrebno in ponekod le zložno hodiš navkreber. Vmes pa se najde tudi kaka travnata polička, kjer malce počiješ in kakšno rečeš in hitro, morda celo prehitro, pogledaš prek roba na drugo stran. 

Vršaci karnijskih Alp blizu in najbližje in vršaci zahodnih Julijskih Alp malce manj blizu so bili kot na razstavi. 

Zgoraj, pri križu, je dovolj prostora, da smo se lepo porazporedili s tistimi, ki so že bili tam in s tistimi, ki so prišli za nami in vsak po svoje uživali vsak na svojem koščku trave ali skale. 

Hrane in pijače smo imeli vsi skupaj precej s seboj, zato smo kar dolgo počivali zgoraj, da smo večji del pojedli in popili in se vmes tudi o marsičem pogovorili. 

So ljudje, ki so, kar so in so taki, kot so. Pri njih, z njimi, čas ne igra nobene vloge in četudi pretečejo meseci, da ne rečem leto, med enim in drugim srečanjem, je tako, kot da bi bilo vmes le nekaj ur ali največ kak dan. In so drugačni ljudje in je z njimi drugače.

Sestop z vrha do sedelca Forca di Lanza je bil en sam užitek, počitek ob studencu pod Zuc della Guardia nič manj. 

Tudi tu smo kar dolgo posedeli, saj sta bila prostorček in vreme kot naročena za to. 

Spominjal sem se, kako sva z mojo pikico uživala ob tem potočku na poti navzgor, ko sva si tu privoščila zajtrk in kako prav nama je prišla hladna pijača, katero je v potok skrila moja ljuba, na poti navzdol. Spominjal sem se vsakega poljuba in objema tistega dne, najinih pogovorov, njenih žarečih očk in njenega čudovitega nasmeha . . . 

Po tistem, ko smo se vrnili na prelaz in potem, ko smo popili kavico na planini, smo nakupili dobrote za domov, nekaj sira in skute. Pred sirarno smo poklepetali z domačinom, beseda je dala besedo in izvedeli smo, da je pozimi na planini odprta zimska soba v enem od objektov in skoraj v en glas smo si dejali, da bomo to s s pridom izkoristili, ko bo napočil čas za turno smuko.

Prekrasen dan je bil in čudovita družba. Ni daleč dan, ko se bomo spet skupaj potepali in kmalu po tem, ko bomo opravili nekaj naslednjih potepov, zna biti, bodo že smuči na vrsti. 

Ne samo pozimi in spomladi, tudi prej in potem in vmes potrebujem čas zase ; za samotne poti, za spomine, za knjige in še marsikaj . . . . da bo potovanje po tej eni in edini poti, ki mi je dana, vredno poimenovanja potovanje in da se bo česa spominjati in imelo kaj povedati, ko bo se bo potovanje bližalo koncu  . . .

=> fotografije Monte Zermula (ferrata Amici della Montagna)