Goli vrh

Življenje ni problem, ki ga je treba rešiti, ampak realnost, ki jo je treba izkusiti.

                                              ( Søren Kierkegaard )

Samote in miru sem si zaželel po počitniški gneči, neznanih krajev in gora, zato sem se veselil skorajšnjega obiska ljubih mi Karnijskih Alp. Potem pa dežju ni bilo videti ne konca, ne kraja in ko sem izvedel, da tam še kar dežuje in da ga je, dežja, prek dvajset litrov padlo v zadnjem dnevu, sva se za nekaj nižjega in nekaj bližnjega odločila. V mokrem meglo gledat greva lahko tudi doma, sem si dejal.

Zbudila sva se še ponoči in odpotovala, čim se je zdanilo. Zunaj je bilo mokro in megleno, vse od doma do izhodišča in ko sva začela, je narahlo škropilo z neba.

Po kolovozu sva začela počasi, recimo ogrevanju podobno, ko pa sva nekaj višje stopila na pešpot,je tempo postal živahnejši. 

Vreme je bilo kot naročeno za hojo, prijetno sveže in princeska je urno drobila v breg. Do Jenkove planine sva zmogla "v enem kosu", to je brez postankov, se tam ustavila le toliko, da sem naredil nekaj posnetkov, potem pa po naši strani nadaljevala proti vrhu. 

Od planine gor strmina ne popusti vse do vrha, zato nisem bil presenečen, da sva se z ovcami na vrhu pozdravila že po uri in pol hoje. 

Goli vrh je v nekih drugih časih, da ne rečem v enem od prejšnjih življenj, pogosto dočakal moj obisk. Bil mi je, naj oprosti izrazu, univerzalen vrh. Nanj sem se podal, ko me je dajala lenoba in se mi višje in dlje ni ljubilo. Nanj sem se podal, ko sem se pripravljal na obisk visokih gora onstran oceana in čas vzpona mi je bil pokazatelj kondicijske pripravljenosti. Nanj sem tovoril dvajset in več kil tovora, da sem kasneje lažje zmogel s težkim nahrbtnikom. Pozimi sem gazil do kolen in globlje ali pa se nanj odpravil na turnih smučeh; takrat sem skoraj vedno prismučal vse do Planšarskega jezera. Ko pa je bil čas za premišljevanje, poslušanje ptic in uživanje v samoti, sem se nanj odpravil iz one strani, iz Belske Kočne.

Mislil sem, da se bodo ovce držale bolj ob strani, ker je bila princeska ob meni. Pa ni bilo nič od tega, z vseh strani so naju obkrožile in najbolj pogumne so si hotele princesko čisto od blizu ogledati. Ne meni, ne princeski ni bilo kaj dosti do tega, zato sva se po mestoma izpostavljenem vršnem delu pomikala vse bolj proti robu, ko se kar naenkrat nisva imela več kam umakniti. Levo in desno nesramno strme trave, mokre in drseče, pred nama odlom, da ne rečem prepad in za nama velik trop ovac. 

Ko si ogledujem, kje se jim bova izmuznila, pa se ovce malce razmaknejo in proti nama se počasi napoti oven. Videti je, da je princeska tista, ki jo ima na piki, zato se postavim tako, da ne more do nje in ga podim s palico in povišanim glasom. On pa, oven kot oven, dva koraka zaleta in bum vame. Lopnem ga po čelu in še bolj glasno naderem, on pa še enkrat bum. Če bi on zmogel vzeti več zaleta in če jaz ne bi bil pazljiv, ni dvakrat za reči, da me ne bi prekucnil. Ker sem videl, da je vrag vzel šalo, sva sestopila nekaj metrov po strmih travah na avstrijsko stran in potem prečila nazaj na pot, ki naju je privedla na vrh, na katerega prej zaradi ovc nisva (z)mogla. Malce po tistem, ko sva zapustila vrh in nadaljevala s sestopom po avstrijski strani, se je trop pojavil na vrhu, kot da bi želel preveriti, ali sva že odnesla pete. Ni kaj, oven je poskrbel za svoj trop, tako kot sem jaz poskrbel, da princeski ni bilo hudega. 

Čeravno sva se danes na pot odpravila iz Ravenske in ne iz Belske Kočne, je bil dan ravno pravi za premišljevanje, poslušanje ptic in uživanje v samoti. Tudi moja pikica je zelo rada uživala v samoti, poslušala petje ptic in premišljevala o tem in onem. Jutri bi praznovala, moja moja, kot sem ji rad dejal in namesto, da bi jo popeljal nekam na lepše in jo razvajal, ji bom nesel šopek cvetja in ji prižgal svečko.

Na Jenkovi planini sva malce počila in si privezala dušo . . . 

. . .  potem pa sestopila še tisto nekaj malega do izhodišča in se od tam vrnila nazaj, v sivi vsakdan.

=> fotografije Goli vrh