Ponoči so se temperature spustile zavidljivo nizko v primerjavi s tistimi doma in užitek je bilo zlesti globoko v spalno vrečo. Spal sem sladko, kot že dolgo ne in jutranje piskanje budilke je bilo za spremembo prav prijetno. Preden je zadišalo po kavi, sva se sprehodila ob rečici, ki teče tik kampa, da sva se razmigala in nadihala svežega jutranjega zraka.
Tokrat sva začela v Enzingerbodnu in se z gondolo zapeljala do Rudolfshütte. Okoli koče, pravzaprav gorskega hotela, je bilo precej gneče, zato sva se hitro spustila do jezera Weißsee in se tam usmerila na pot proti Medelzkopfu. Okoliški tritisočaki so se dvigali visoko v modro nebo, beli ledeniki so se bleščali v jutranjem soncu in zeleno jezero je bilo spokojno mirno.
Sprva ob jezeru, potem nad njim in kasneje za njim sva se počasi vzpenjala proti Kalser Tauernu, kjer se poti razcepijo na vse strani neba in kjer stojita lična kapelica in klop pod njo. Tam sva si malce oddahnila, se malce razgledala in postala celo malce žalostna, saj je bilo na najini gori videti kar precej "prometa".
Iz druge strani visoko pod vrh pripelje sedežnica in čeravno se večina njih, ki se pripeljejo z njo, sprehodi samo do jezerca Medelzlacke, jih kar nekaj nadaljuje tudi proti vrhu.
Kmalu nad jezercem, v katerem je plavalo še nekaj ledu, sem pospravil palice, saj sva morala naprej gor poplezavati po bolj ali manj velikih skalnatih blokih. Princeska je uživala v poskakovanju, preskakovanju in iskanju lažjih obvozov. Deset metrov pod vrhom, približno, je teren postal prijaznejši, bolj travnat in tam sva si privoščila počitek, jedačo in pijačo. Ko sva potem stopila na vrh, sem videl, da je bilo kar prav nekaj nižje počiti, saj je bilo zgoraj malo prostora in precej prepadno na drugo stran.
Princeska je požela obilo pohval za, pasje gledano, kar zahteven vzpon in ko smo pokramljali, kje vse sva že bila z njo, ji je ugled še narasel.
Sestop po naloženih skalah in blokih je bil previden in temu primerno počasen, mimo Medelzlacke sva zaradi gneče dobesedno švignila, od Kalser Tauerna do jezera pa sva sestopala lagodno počasi in uživala v prečudovitih razgledih.
Pod kočo hotelom sva se spet soočila z gnečo, njej navkljub na kratko počila malce bolj ob strani, potem pa odšla do gondole in z njo nazaj dol. Princeska je tokrat tudi med vožnjo navzdol z zanimanjem zrla skozi okno.
Med turo sem pogosto pomislil na čase izpred slabih dvajset let, ko sem prenočil v Rudolfshütte in naslednji dan turno smučal nad njo. Spominjal sem se božičnega večera, kuhanega vina in ubrano zapete Svete noči, ki je tako lepo zvenela v koči visoko v gorah . . .
Nadvse prijeten dan je bil ; počutila sva se kot v amfiteatru sredi visokih, ledeniških gora in vročina je bila, ali pa se nama je vsaj zdelo tako, manj nadležna kot dan poprej.
=> fotografije Medelzkopf
=> fotografije Medelzkopf
Ni komentarjev:
Objavite komentar