Princeska je sedela pod mizo in čakala, da se odpraviva na pot, ko sem jaz še pil kavo in zlagal stvari v nahrbtnik. Ko sem na vrh dal še vrečko z rogljički in sadjem ter naredil zadnji požirek, je bil čas za odhod.
Najino tokratno izhodišče je bilo parkirišče Sanden ( tudi Sandtn ), nekaj kilometrov mestoma precej strme in razrite ceste nad krajem Maria Alm.
Pot do koče Riemannhaus bi lahko razdelil na tretjine.
Prvo tretjino, do spodnje postaje tovorne žičnice, sva morala po cesti.
Kmalu nad parkiriščem sva prvič uzrla najin cilj, ki je deloval res impozantno in bi ga po videzu zlahka umestila v Dolomite. Kar verjeti nisem mogel, da je vzpon nanj po drugi strani povsem enostaven.
Druga tretjina poti naju je po travah in skrotju privedla pod mogočno ostenje.
Preko tega ostenja naju je vodila zadnja tretjina poti. Popeljala naju je po naravnih prehodih in po umetno izklesanih policah in stopnicah, zavarovanih z jeklenicami.
V tej zadnji tretjini vzpona do koče sva si privoščila daljši počitek, saj je bilo ostenje v senci.
Ko sva izstopila iz zavarovanega dela sva ugledala kočo, do katere ni bilo daleč. Na terasi, kjer je bil imeniten pogled na najin vrh in nič manj imeniten na okoliške gore, sem si privoščil vrček pšeničnega piva brez promilov, ki je dobro del suhemu grlu. Tudi princeska je bila deležna osvežila, potem pa sva nadaljevala z vzponom.
Kmalu nad kočo se je pokazalo, da vzpon iz druge strani res ne bo težaven in ker je bila princeska pri volji in je hitro drobila v breg, sva že pol ure kasneje počivala pri križu vrh gore. Sama !
Kar dolgo časa sva samevala zgoraj, kjer naju je hladil svež vetrič, preden sva se stežka odločila za sestop.
Pri koči sva se še malce osvežila, potem pa odšla v dolino. Sestop je potekal bolj ali manj pod žgočim soncem, tako da sva se k avtu vrnila pošteno sesuta.
Avto je bil k sreči v senci, v avtu pa dovolj vode, da sva se lahko že kar tam za prvo silo osvežila, piko na i pa sva postavila v dolini, kjer sem jaz zvrnil še en vrček pšeničnega brez promilov in princeska polno skodelico hladne vode.
Tretja gorska skupina, ki sva jo obiskala, druga na novo odkrita, en tisoč in dvesto metrov vzpona in sestopa in kup novih idej za čase, ki prihajajo ; če odmisliš vročino, bi si težko želel kaj več.
=> fotografije Sommerstein
=> fotografije Sommerstein
Ni komentarjev:
Objavite komentar