Prijetno hladno jutro je bilo, ko je pred šotorom zadišalo po kavi in maslena rogljička sta bila še topla. Princeska se je lenobno pretegovala na moji spalni vreči, ko sem jaz pripravljal vse potrebno za najino prvo počitniško turo.
Odpeljala sva se v Fieberbrunn in zaradi visokih temperatur tudi visoko v gorah, s pomočjo dveh gondol prestavila najino izhodišče na Lärchfilzkogel, približno osemsto metrov višje. Iz gondole sva se usmerila na bližnjo vzpetinico, da se malce razgledam in da pogledava, kam naju bo pot vodila.
Najina vrhova sta bila lepo vidna, koča med njima takisto, jezerce pa ne, ker pač leži v kotanji za kočo. V daljavi so se na eni strani bleščali sneženi Großglockner, Großvenediger in Kitzsteinhorn in na drugi divji Wilder Kaiser, meni še neznana gorska skupina, kjer se je v stenah Totenkirchla, Fleischbanka in Predigstuhla pisala zgodovina alpinizma.
Po krajšem spustu do planine Wildalm sva se po široki in položni poti odpravila navzgor. Čeravno se je zdela koča dokaj blizu, sva hodila kar nekaj časa, preden se je malce približala in šele, ko je pot postala strmejša, je bila vse bližje in bližje. Ko sva prisopihala do nje, sonce je namreč že kar močno grelo, sem se prvo na kratko pomudil v lični kapelici in pustil spominom prosto pot, nato pa sva sestopila nekaj korakov do prečudovitega jezerca, katerega gladina se je čarobno lesketala.
Po krajšem počitku ob jezeru, kjer sva se tudi okrepčala in odžejala in kjer je princeska celo malce zaplavala, sva nadaljevala proti Wildseeloderju. Strma pot je bila lepo speljana v številnih serpentinah, tako da sva hitro pridobila na višini in kmalu dosegla tako imenovana vrata, od koder se je že videl križ vrh gore. Kmalu sva bila gori, srečna, da nama je dano uživati v samoti.
Pot do naslednjega vrha je bila lepo vidna, jezero pod nama se je zdelo še lepše kot prej, ko sva bila ob njem in razgledi so bili mnogo razglednejši, kot so bili oni spodaj tik gondole. Ko sva dobila družbo, sva se počasi odpravila naprej. Sprva po ožjem in kasneje po širokem grebenu sva obkrožila pol jezera, seveda nekaj sto metrov višje, da sva prišla pod vršno pobočje Henneja, potem pa spodaj med rušjem in višje po skrotju stopila na vrh.
Tudi tu sva bila sama, zato sva posedela nekaj dlje kot prej, saj je vetrc prijetno hladil razgreta telesca. Spodaj, ob jezeru, je bil pravi vrvež in terasa poleg koče je bila prepolna ljudi. Ko se nama je zazdelo, da je čas za povratek, sva počasi sestopila do jezera, kjer je princeska še enkrat zaplavala, potem pa sva se odpravila proti gondoli. Do planine Wildalm je šlo skoraj samo od sebe, jutranji krajši spust pa je bil sedaj vzpon in nama je bil povsem odveč.
Medtem, ko je princeska jutranjo vožnjo presedela v mojem naročju in z zanimanjem zrla skozi okno, je vožnjo v dolino prespala pri mojih nogah.
Čudovit dan je bil : novo pogorje, dva krasna vršaca nad prelestnim jezercem, povezana v krožno turo, čudoviti razgledi in prijetno, čeravno malce prevroče vreme.
=> fotografije Wildseeloder in Henne
=> fotografije Wildseeloder in Henne
Ni komentarjev:
Objavite komentar