nedelja, 02. avgust 2015

Hochtristen , Schwarzstein in Naßfeldriegel

Človeške duše ni mogoče docela uničiti hkrati s telesom ; nekaj ostane, kar je večno. 


                                                      ( Baruch Spinoza )

Ob pol tretji zjutraj sem užival ob kavici na terasi in občudoval modro luno. Resda je bila čudovite rumene barve, a ker je bila že drugič v taistem mesecu polna, ji učeno pravijo modra. Kakorkoli že, ščip, mlaj ter prvi in zadnji krajec me vedno znova očarajo, če jih doživljam nekje visoko v gorah, toliko bolj.


Scharnik in Dachskofel, vršaca v skupini Kreuzeck, katera širše gledano sodi v Visoke Ture, sta nama bila pred mesecem dni tako povšeči, da sva se ponovno odpravila v tiste kraje. 

Najin potep se je pričel na planini Emberger Alm, visoko nad Dravsko dolino, v sivem, oblačnem in meglenem jutru. 



Kmalu nad planino sva prišla do razpotja, kjer sva zavila levo in po kolovozu kmalu prišla do Habrastla. Hoja je bila prijetna, megli in vlagi navkljub, le od pričakovanih razgledov nisva imela kaj dosti. 



Do Kaserleitna, kjer se konča kolovoz in kjer stoji lična koča, sva morala sestopiti za skoraj sto metrov. Malce naprej sva prekoračila potok, ki je bil tako vodnat, da ga je princeska skoraj preplavala, potem pa po lepo speljani stezi po visokogorskih travnikih prišla na sedlo pod Schwarzsteinom. Malce pod sedlom, kjer sva se srečala z velikim tropom ovac, je za krajši čas posijalo tudi sonce, katerega sva nekaj kasneje pri jezeru še kako pogrešala. 







Od sedla do Schwarzsteina sva zmogla hitro, saj se dviga le streljal vstran in le malenkost višje. Zgoraj se nisva dolgo zadržala, saj je bilo precej hladno, raje sva sestopila nazaj do sedla in še malce nižje na drugo stran, do enega od dveh jezer Zweisee. 





Tu sva malce počila, nekaj malega prigriznila in popila in upala, da se megla vsaj toliko dvigne, da bodeva celotno jezero ugledala. Pa nama ne po četrt, ne po pol ure to ni bilo dano, zato sva nadaljevala z vzponom, saj nama je hlad že lezel v kosti. 



Malce nad jezerom je po poti teklo toliko vode, da sva bolj brodila kot hodila in prav vesel sem bil, ko sva nekaj višje prišla iz megle na sonce, da se je princeska, ki je bila pošteno mokra, lahko posušila in da sva se oba malce ogrela. Do sedla Zweiseentörl malce višje ni bilo daleč, od tam do sedla Sensentörl še malce višje tudi ne, potem pa sva imela pred sabo samo še malce zahtevnejši vršni del, kjer je princeska poskakovala s skale na skalo, iskala lažje prehode in si ni pustila pomagati, ker to pač ni bilo potrebno. 







Na vrhu smo se prvič ta dan pozdravili in bili nato skupaj, čeravno smo bili narazen, saj je bilo zgoraj dovolj prostora. Razgledi so bili takšni, da se je videlo dovolj, da se je dalo slutiti, kako lepi bi šele bili v jasnem vremenu, kakršnega so napovedi napovedovale. 





Po počitku in po banani, vsak približno pol, sva se po že znani poti vrnila na Sensentörl in se tam usmerila proti Rottörl, do kamor sva zmogla tudi prek dveh z jeklenico zavarovanih mest, katera pa so nama bila bolj za popestritev kot v nadlego. 



Usedla sva se poleg križa in ker se je sonce spet skrilo za oblake, sva si "v senci" privoščila daljši počitek, med katerim je princeska celo malce zaspala, jaz pa sem se zasanjal kar z odprtimi očmi. 




Počitek nama je dobro del, zato sva se nekaj nižje povzpela še na tretji dvatisočak, na Naßfeldriegel. Na klopci poleg križa sva, ne da bi jaz odložil nahrbtnik, malce počila, potem pa nadaljevala s sestopom. Kmalu sva prišla  vrh smučišča nad planino in tam pozdravila trop ovac, nekaj nižje naredila ovinek, da sva se izognila gruči krav, ki se je pasla na poti in še malce nižje prišla do razpotja, kjer sva stopila na kolovoz, po katerem sva zjutraj pričela potep. 






Še malo in že sva bila pri avtu, zadovoljna in srečna s prehojenim, videnim in doživetim. Res lepa in razgibana tura, ki bi bila v jasnem vremenu še prijetnejša. Zna biti da pozimi, saj so tudi tu čudoviti smuški tereni, ki kar kličejo po vrnitvi na turnih smučeh.

Domov grede sva zopet naredila ovinek do bližnjega Belega jezera ( Weißensee ). Tokrat sva imela s seboj tudi žabo, princeskino trenutno najljubšo igračo, s katero gre pogosto tudi spat. Da je bilo tudi zato čofotanje v jezeru prijetnejše kot je bilo zadnjič, se razume samo po sebi. 




Sladoleda v Trbižu tokrat ni bilo, saj sva tik pred, da odpotujeva na počitnice in bova raje tam snedla kakšnega več.

Recimo, da je bila tura darilo za princeskin deseti rojstni dan :)

=> fotografije Hochtristen , Schwarzstein in Naßfeldriegel

Ni komentarjev:

Objavite komentar