Čeravno so napovedi obetale, da se bode že dopoldan zjasnilo in da naj ne bi bilo ne mraz, ne mokro, jim nisem kaj dosti verjel. So to izkušnje ali občutek, morda slutnja, ne bi vedel. Vem le, da se mi ni prvič zgodilo, da se je uresničilo, kar sem slutil, čeravno so bili obeti drugačni. In s tem ne mislim samo na vremensko napoved.
Navkljub temu, da sva se odpravila precej bližje kot običajno in četudi nisva nameravala najvišje in najdlje, sva zdoma spet odpotovala, ko je bila zunaj še tema. Ko se je pričelo svitati, je pričelo tudi deževati in potem je vso pot bolj ali manj deževalo in tudi, ko sva vzela pot pod noge, je rahlo rosilo. Nekaj malega modrine na nebu je bilo le v smeri Strme peči, drugod pa veliki, temni oblaki, ki niso obetali skorajšnje spremembe na bolje.
Običajno so začetki takšni, da se s princesko ne ujameva povsem, s kakšnim tempom naj pričneva s turo. In se malce prilagajava, vsaj na začetku, potem pa kar gre nekako. Tokrat je šlo nekako že vse od začetka. Ob smučišču, prek njega in nad njim, sva prišla v gozd in tam zložno nadaljevala navzgor po bolj ali manj ohranjeni mulatjeri, označeni s številko šest tri šest. Ko sva prišla iz gozda so pogledi in razgledi zmogli daleč, oblačnemu vremenu navkljub. Kako lepe so gore tudi v manj lepem vremenu, zavite v oblake in meglice, narahlo pobeljene z jesenskim snegom. In kako zeleni so macesni in so budni in brlizgajoči svizci, kot da zima še ne bi narahlo potrkala na duri . . .
Do razpotja, kjer se zavije v desno proti Prevali in kjer sva midva zavila v levo proti Veliki Bavhi, sva zmogla hitro. Tam je prenehalo rositi in je pričelo pihljati, bilo je hladno, zato sva brez postanka nadaljevala pot. Dolgo prečenje čez prostrani in razgibani kraški svet naju je pripeljalo do peščene krnice, v katero sva morala sestopiti in iz katere sva se morala povzpeti, če sva želela na najin hrib in kmalu sva bil tik bivaka malce pod vrhom.
Skozi kraški labirint majavih skal nad globokimi škrapljami so nama pomagali možici, ponekod sem princeski malce pomagal, enkrat sva morala preskočiti oziroma prestopiti podrt prehod, pod katerim je bila kar precejšnja praznina in po treh urah vzpona, skoraj do minute natančno, sva stala ob piramidi na vrhu. Navkljub oblačnemu vremenu se je videlo daleč, res daleč in navkljub rahlemu rosenju in blagemu vetru nama je bilo prijetno.
Že tretjič sem stal tu zgoraj in že v tretje si je bilo vreme jako podobno. Slučaj ?!
Do peščene krnice, kjer je svet takšen, da če bi hodil bos in imel zaprte oči, bi zlahka pomislil, da si na morski obali, sva sestopila po taisti poti, tam pa zavila desno in po poti označeni s številko šest tri sedem sestopila v dolino.
Pot naju je skozi ozka vrata povedla pod zahodno steno Velike Bavhe, nekaj nižje sva prečila grapo Rio Robon in še nekaj nižje prispela do Fontane Pian delle Lope. Tako pravijo idiličnemu kotičku, kjer pogosto po skalah polzijo potočki in kjer je ponavadi samotno, zato je tam prijetno posedeti in počiti. Tudi midva sva tu dolgo posedela in si temeljito privezala dušo, preden sva nadaljevala s sestopom.
Ko sva blizu vrtače Buco del Cucco prišla na gozdno cesto, naju je kmalu zatem čakal še poldrugi kilometer asfalta do izhodišča, kateremu sva se uspešno ognila s hojo po travi tik ob. Ko sva odpotovala domov, vreme ni bilo nič drugačno kot zjutraj, le modrega neba je bilo nad Strmo pečjo nekaj več.
Zanimiva in privlačna tura, zato skoraj zagotovo tretjič ni bilo zadnjič. Mi jo bo uspelo nekoč prehoditi v jasnem vremenu, z belim oblakom ali nekaj njih na nebesno modrem nebu ?!
v kolikor je se nisi prebral - anita moorjani: z roba smrti v pravi jaz. res zelo zanimivo. lp, dragica
OdgovoriIzbrišiSem pogledal na spletu o čem pravi knjiga in jo že rezerviral v knjižnici. Komaj čakam, da pridem na vrsto za izposojo in jo preberem. Dragica hvala !
OdgovoriIzbrišiKnjigo sem prebral v enem dahu in bil, milo rečeno, osupel. Neverjetno veliko enakih občutij in sprememb v osebnem življenju, kot jih je Anita, sem doživel tudi sam, po nesreči pred slabimi tridesetimi leti. In njena občutja med boleznijo, še posebej na koncu, ko je morala v bolnišnico, marsikatera njena beseda, stavek, je bila kot da bi poslušal Majo, kako se pogovarjava o tem, kako se počuti. Še posebno ena beseda, ki jo je napisala Anita in jo je na koncu nekajkrat izrekla tudi Maja, mi je segla naravnost v srce. Zagotovo knjiga, ki jo bom, ko se razburkana čustva umirijo, ko bo pri srcu manj tesno, z veseljem ponovno prebral.
OdgovoriIzbriši