nedelja, 24. september 2017

Monte Flop

Kimavec , sobota 23.9.2017

Na eni od tur med zadnjim vročinskim valom sem si v brado nekajkrat zamrmral: samo da vročina popusti, pa bo . . .

Ne dolgo zatem, ko ni bilo videti ne konca ne kraja sivim oblakom in dežju, sem si ne enkrat dejal: samo da preneha padati, pa bo . . .

Danes je bilo oboje, ni ne padalo, ne grelo, lepše skoraj ne bi moglo biti.

Na Flop sem se odpravljal že nekaj let in prišel je čas, da se dejansko odpravim. Kar nekaj gora in hribov je, katerih obisk sem načrtoval več let, preden smo se pozdravili na njih temenu. Enkrat ponagaja vreme, drugič razmere, recimo sneg, tretjič pa se najde tisti trenutek bolj zanimiva gora in s Flopom sva se čakala vse do danes. Po turi bi lahko dejal, da je že prav tako, saj je bil potep nadvse prijeten in zato s Flopom zagotovo še nisva rekla zadnje. 

Do izhodišča v Val Aupi je pot minila hitro, prav blizu se mi je zdelo do tja, saj pogosto potujeva dalj in višje po Furlaniji, da prideva pod goro, na katero se želiva povzpeti. Vreme se je še malce kujalo, ko sva začela in človek bi pomislil, da spet ni poslušalo napovedi vremenoslovcev, kakšno naj bo.





Nedavno sem v knjigi Marjana Rožanca Roman o knjigah prebral, povzemam po spominu, da naše počutje ni tako, kakršno je, zaradi tega kar se nam dogaja, temveč da se nam to, kar se nam dogaja, dogaja zaradi našega počutja.  Torej, če sem nerazpoložen, slabe volje, namrgoden in mrk, je okolica in dogajanje napram meni temu primerno. In obratno, če sem dobre volje in veselega razpoloženja, potem sem mi tudi lepše dogaja. Čeravno sem veliko sam, tako in drugače, mi je njegovo pisanje dalo misliti in bolj kot sem razmišljal, bolj se mi je zdelo, da nekaj mora biti na temu. Ko sem danes na začetku vzpona razmišljal o dolinskih tegobah, mi je šla pot težko izpod nog, sopihal sem v breg kot lokomotiva, ko pa sem se potrudil in jih odmislil, sem zadihal s polnimi pljuči in korak je stekel kot se spodobi. 

Do zavetišča Zouf di Fau je bila pot mestoma kar strma in marsikje sva morala plezati prek podrtih dreves ali jih obiti, vmes pa sva jo nekaj malega drobila tudi po gozdni cesti. Pri zavetišču je posijalo sonce in ker se je tam lepo videl tudi najin hrib, sva si privoščila daljši počitek, med katerim sva se podprla s pijačo in jedačo. Med počitkom so misli uhajale proti bližajoči se zimi, razmišljal sem o še neuresničenih zimskih turah, na krpljah ali turnih smučeh, tudi s prenočevanjem v bivaku ali zimski sobi. Kar nekaj snega je že skopnelo in precej vode preteklo, kar sem se zadnjič odpravil v kako bolj strmo grapo, zadnjič stopil na smuči, si zadnjič topil sneg v zimski sobi, da sem prišel do skodelice vročega čaja . . .  







Lahko bi razmišljal do večera, pa ne bi vsega premislil, zato sva nadaljevala s potepom, kaj bi drugega. Po daljšem, precej položnem prečenju po gozdu sva prišla na plano, kjer so se nama odprli čudoviti razgledi daleč naokoli. Videti je bilo, da je v Karnijskih Alpah zapadlo precej manj snega kot v Julijskih, saj so bila samo temena najvišjih vršacev rahlo pobeljena. Nadalje naju je čakalo še eno položno prečenje po odprtem in razglednem svetu proti sedlu Flop, kjer sva malce pred njim skrenila v desno in se po skrotju med bolj ali manj gostim rušjem povzpela na zahodni vrh Flopa.















Počitek je bil bolj kratek, kmalu sva sestopila nazaj do markirane poti in od tam nadaljevala do sedla in še naprej malce navzdol, potem pa pri možicu skrenila levo in se po nekdanji mulatjeri povzpela še na vzhodni vrh. Tu sva blizu velikega možica našla imenitno zaplato trate, ki je kar klicala po posedanju in poležavanju in res sva naslednje pol ure, nekaj takega, počela več ali manj samo to. Princeska je med mojim razgledovanjem po okoliških gorah trdno zaspala in ker se nama ni nikamor mudilo, sem ji pustil dolgo počivati. Konec koncev je tudi meni še kako prijalo dolce far niente pod nebeško modrim nebom, v prijetno toplem vremenu.











Tako kot knjiga je tudi najina tura imela uvod, jedro in zaključek. Tudi vsebino, veliko le te, ki sčasoma postane spomin, ki poskrbi za lepe trenutke na stara leta.  Če je bil uvod vzpon na vrh, pravzaprav na oba in je bilo jedro uživanje na vrhu, tudi med potjo, potem zaključek ni mogel biti drugega kot sestop. Če se pošalim, so najini zaključki pogosto malce žalostni, saj pomenijo vračanje v dolinski vsakdan, v običajno življenje, v službo, k takim in drugačnim obveznostim, kjer si je dan dnevu podoben, če že ne enak.

Nekoč sem prebral nekaj takega: najslabši dan v gorah je vedno boljši od najboljšega v službi. Hm !

Do sedla Foran da la Gjaline sva zmogla hitro, tam pa sva stopila na že znano mi pot, saj smo po njej hodili nedavno, ko smo se povzpeli na Sernio. Do koče Grauzaria ni bilo daleč in ko sem stopil v kočo, me je Federico pozdravil: Bojan, lepo da ti prideš !  Tudi Loretta me je bila vesela in ker v koči ni bilo gneče, smo si vzeli čas in prijetno poklepetali. Potrudil sem se kot že zlepa ne, da sem tistih nekaj mi znanih italijanskih besed zložil v nekaj stavkom podobnega in glede na to, kako nam je tekla beseda, sem moral biti kar uspešen. Z obljubo, da se ponovno srečamo ob letu osorej in z dobrimi željami sva s princesko vzela slovo in poldrugo uro kasneje odpotovala domu naproti.









Brez postanka v Ukvah seveda ni šlo, da je od tam naprej nazaj domov z nama potovala tudi zvrhana vrečka domačih dobrot pa se razume samo po sebi.

=> fotografije Monte Flop

2 komentarja:

  1. turbo, tole turo ti bom ob prvi priliki "ukradla", tako so(n)čno je opisana. in sploh imata nos (smrček) za zanimive konce in začetke. fajn za brat.
    lp

    OdgovoriIzbriši
  2. Z veseljem jo pustim "ukrasti" :) Je res lep potep in ko bodo macesni nad Foran da la Gjaline dobili jesensko pozlato, zna biti še posebej lepo. Hvala, da me je fajn brati :-)
    LP mi2

    OdgovoriIzbriši