Vsake toliko se je potrebno ustaviti, sem si rekel v sredo zvečer in Prešernov dan prešerne volje preživel doma. Zanimivo branje mi je krajšalo čas, princeska pa je poskrbela, da sem stopil tudi na svež zrak in pretegnil okončine med sprehodi po okolici. Čeravno so napovedi obetale bolj turoben petek v primerjavi s četrtkom, me to ni prav nič motilo. Vedel sem, da bo dan kasneje ob morju lepo in dan potem, spet v gorah, še lepše.
V Heiligengeistu sta me pričakala rahlo sneženje in gosta megla, ker pa so napovedi obetale vremensko lepše nadaljevanje dneva, mi ni bilo težko vzeti pot pod smuči.
Na položnem začetku sem se ogrel, potem pa sem prestavil v prestavo višje, skoraj bi lahko dejal, da sem vklopil avtopilota. Noge so kar same porivale smuči v breg, leva, desna, leva, desna, neskončno levih in desnih, jaz pa sem vmes sanjaril o bilo je in bo. O zdaj nekako ni šlo. Višje je smučina zavila desno v gozd in postala strmejša, tu nekje je prenehalo snežiti in ko sem še višje prišel iz gozda, sem zavil levo, do lesene hišice ob bivšem smučišču. Strmo nadaljevanje, čeravno bi me po krajši poti hitreje privedlo do koče vrh hriba, mi ni dišalo. Raje sem se odločil za nekaj daljšo, a mnogo bolj zložno pot, ki me je sprva povedla v smeri najvišjega parkirišča in potem po zratrakirani cesti naprej navzgor proti vrhu.
Pri hišici sem se malce spočil, tu je skozi oblake zmoglo tudi nekaj sončnih žarkov, ki pa so bolj poskrbeli za difuzno svetlobo, kot za prijetnejše počutje. Ob cesti so vseskozi nekakšne smerne tablice s številkami, ki se proti vrhu odštevajo. Višje je bila megla vse gostejša, tako da vrha televizijskega stolpa sploh nisem uzrl, kočo pa sem zagledal šele tik pred, to je kakšne dve ali tri tablice preden sem prispel do nje. Običajno raje posedim nekje na samem, četudi je koča blizu, tokrat pa sem bil zaradi vremena primoran storiti drugače. Cappuccino in Almdudler sta me pogrela in odžejala, prijazna psička pa je poskrbela, da princeske nisem pogrešal preveč.
Upanje, da se bo vreme med počitkom obrnilo na lepše, je po pol ure čakanja spuhtelo in ni mi preostalo drugega, kot da se odpravim v dolino. Čeravno sem bil že večkrat na Dobraču, poleti in pozimi, v lepem in manj lepem vremenu, je bilo tokrat prvič, da od koče nisem videl cerkve vrh hriba. Ne, ko sem prišel gor, ne, ko sem se odpravil dol. Dvajset metrov, raje meter manj, je bila vidljivost, ko sem odsmučal navzdol. Plužno sem tipal od tablice do tablice, od levega do desnega robu zratrakirane ceste in tam, kjer je bila položna, včasih ugibal kje je navzdol in kje navzgor. Vmes sem ne enkrat pomislil na to, da bom s takim tempom navzdol potreboval več časa kot navzgor in tudi na to, kje moram biti pozoren, da ne zavijem narobe. Ko sem se pridrajsal do tam, kjer je potrebno malo navzgor, preden gre samo še navzdol, se je pričelo malce svetiti in po krajšem vzponu sem končno stopil iz megle. Ovinek ali dva naprej sem s ceste zavil na pobočja pod njo in po nekaj zavojih zavriskal od veselja, saj je bilo na trdi podlagi nekaj prstov pršiča. Drvel sem po belih poljanah, kolikor je pogum dopuščal in kolikor so noge zmogle in če me megla, ki se je v dolini spet pojavila, ne bi upočasnila, bi se pri avtu komaj ustavil.
Imenitna smuka v nekaj manj imenitnem vremenu. Če ne prej, spet takrat, ko bodo drugod grozili plazovi in ali vreme ne bo dopuščalo kaj podjetnejšega.
=> fotografije Dobrač - turni smuk
Ni komentarjev:
Objavite komentar