ponedeljek, 19. februar 2018

Kobariški Stol - turni smuk

Svečan , sobota 17.2.2018

S Stolom sva stara znanca, saj sem ga svoje čase pogosto obiskoval. Po tej ali oni poti iz te ali one doline, poleti peš in pozimi na smučeh. Celo bivakirati sem moral pod njim, ker se je svetli del dneva iztekel prej, kot se je iztekla tura in njegov greben sem zmogel v kopnem in v snegu. 

Vreme naj bi se popoldan poslabšalo, zato sem se zgodaj odpravil zdoma in deset čez sedmo že stopil na smuči. Učja je bila še v senci, le Skutnik in Baba sta se svetlikala v jutranji svetlobi, obetal se je lep dan.


Za ovinkom me je razveselila smučina, ki je vodila prek senožeti v gozd in je pomenila precej krajšo pot kot bi bila tista, če bi se ves čas držal ceste. Skozi gozd sem se ogrel in ujel pravi korak in ko sem spet stopil na cesto, nisem imel več daleč do spodnje lovske koče. Debela snežna odeja ni poskrbela samo za zimsko idilo, temveč tudi za kar nekaj podrtih dreves, katera pa niso predstavljala večje ovire. Ker so bile krošnje dreves gole, sem vsake toliko gostemu gozdu navkljub imel tudi nekaj razgledov. Nadaljevanje do zgornje lovske koče Stari Hrami je bilo takisto po cesti, kjer sem na ovinkih oprezal ali in kje je kdo že smučal in res mi je nekaj starih smučin dalo vedeti, kje si bom lahko nazaj grede skrajšal pot in popestril smuko. Višje je gozd postajal redkejši, sonce je vse prijetneje grelo in kmalu za kočo sem se moral ustaviti, saj so bili razgledi takšni, da je jemalo sapo. Za devetimi gorami, za devetimi vodami . . . 







Zaradi toplega vremena in brezvetrja sem se odločil, da nadaljujem proti Božci in Na Verilih zavijem proti vrhu. Prelep dan je bil, da bi hitel. Do sedelca sem imel pršič, od tod dalje pa so bila pobočja proti vrhu spihana in mestoma trda kot beton,  vmes in levo ob grebenu pa so bila široka območja mehke klože, na kateri so psi imeli dober oprijem. Držal sem se mehkejšega terena, kjer se je dalo in šel po trdem tam, kjer sem moral in uspešno zmogel do vrha, ne da bi potreboval srenače. Jaz na vrh, on z vrha, kratek pozdrav in vrh Stola je bil naslednje dobre pol ure samo moj. V zavetju sem si na smučeh pripravil sedišče in se lotil dobrot iz nahrbtnika. Po počitku in okrepčilu sem se sprehodil okoli kontejnerja na vrhu in opazil, da se iz Breginjskega kota že dvigujejo megle. Ker vem kaj pomeni megla na Stolu in ne samo tod, sem se hitro pripravil za spust.







Smuka skoraj do Na Verilih je bila imenitna ; mehka kloža je držala mojo težo in se ni predrla, tam, kjer sem moral malo navzgor, pa sem zavil na trda, poledenela pobočja in pospešil. Tako je šlo skoraj do konca, tam pa mi nekaj malega štamfanja ni ušlo, da sem lahko nadaljeval po bližnjici na spodnjo pot.  Do doline je potem po smučini skoraj letelo, med lovskima kočama in čisto na koncu pa sem ubral nekaj bližnjic po precej strmem gozdu, kjer sem bil ne enkrat jezen nase, ker sem čelado pozabil doma.







Ko sem se z avtom odpeljal v dolino, sem se odločil, da skočim še v Trento na obiske. Če ti zadnjič po Dobraču ovinek do tja ni bil odveč, ti tudi danes ne bo, sem si dejal in za Bovcem zavil desno. Med vožnjo v Zadnjico sem opazoval zasnežene vrhe nad dolino in pomislil, da bi letošnja pomlad spet znala biti primerna za smučarski Ozebnik. 

 Vreme se je proti večeru res poslabšalo, saj je bilo nad Bovcem že precej oblačno, ko sem odpotoval domov.

=> fotografije Kobariški Stol - turni smuk

Ni komentarjev:

Objavite komentar