Vremenske napovedi, kar nekaj njih, so obetale dež ponoči, jasno dopoldne in možnost popoldanskih ploh. Torej zna zjutraj še deževati, če se bova zgodaj odpravila zdoma, sem si mislil. In če s popoldanskimi plohami mislijo resno, tura ne sme biti predolga. V mojih "nekoč" sem zlahka našel primeren potep in prihodnje jutro sva še v temi odpotovala proti koči Piani del Cristo nad Cimo Sappado, kjer se je pričel najin potep.
Pot se je pričela za kočo strmo v breg, in ker je bil kolovoz blaten in je po njem drla voda, sva s prvim klancem raje opravila po grmičevju ob njem. Višje je bilo bolje in kmalu sva zmogla do lične lesene hišice, kjer naju je smerokaz usmeril v levo. Presenetilo me je, da na izhodišču in na prvem razcepu poti nekaj višje na smerokazih ni bilo najinega hriba, saj je pot do vrha markirana in prav nič težavna.
Skozi gozd sva prišla na travnat svet, dovolj visoko, da so razgledi segli onstran doline. Pot navzgor je bila imenitno speljana, saj naju je v dolgih in zložnih okljukih vodila sem ter tja po mestoma precej strmem pobočju. Nekajkrat sem zmotno mislil, da sva že tik pod vrhom, potem pa sva le ugledala vzhodni vrh Monte Chiadina, katerega sva obiskala lani in nekaj višje tudi zahodnega, do kamor sva imela samo še nekaj korakov. Ko sva sedla poleg križa in si privoščila počitek, me je presenetilo, kako strma so pobočja, po katerih sva prišla, gledana z vrha.
Zahodni vrh Chiadina je imeniten razglednik, preveč je vrhov na vseh straneh neba, da bi jih človek vse naštel. Ogledoval sem si vrhe, s katerimi se že poznamo in se spominjal poti nanje, z zanimanjem opazoval tiste, na katere se odpravljam že nekaj časa in upam, da se odpravim kmalu, in ugibal, kateri so tisti, ki so mi še neznani.
Samota na samotnem vrhu mi je dobro dela, duša in srce sta se do roba naužila vsega, kar gore in pota nanje zmorejo ponuditi. Ne samo razgledi, tudi misli niso imele meja. Vrh gore se je tako lepo izgubljati v času, ki je bil, ki je in sanjati o tistem, ki bo. In ko sanje pridejo do roba, do tam, kjer je konec tega časa in se prične tisti, o katerem lahko samo ugibamo, vedno trčim ob isto željo. Da bi veter nekoč raznosil prgišče pepela, ki bo ostal za menoj, po tako lepem svetu kot je tu gori ...
Tako kot navzgor, je bila tudi pot navzdol hitro za nama. Ko sem se še zadnjič razgledal po okoliških gorah, tik preden je pot zavila v gozd, sem videl, da se je že precej pooblačilo. Do koče in avta ni bilo daleč, tam sva se poslovila od kokoši, ki so zjutraj še spale, nato pa odpotovala domov.
Še en lep potep je tako za nama, še en vrh v malhi spominov.
Mar ni tudi življenje potep, krožna pot? Prideš od nikoder in odideš nikamor.
=> fotografije Monte Chiadin - cima ovest
Lepa misel Bojan in seveda lep potep.
OdgovoriIzbriši