Današnji potep bi lahko opisal kot pravljico, ki se prične z: " Za devetimi gorami, za devetimi vodami". Gora resda ni bilo devet, voda pa zagotovo, saj naju je pot vodila tudi mimo sedmerih jezer(c), kalov za napajanje živine in prek deročih potočkov.
Lahko bi ga opisal kot pustolovščino, ki se zaključi takole: "Še preden sta se vrnila na izhodišče, so se priprave na reševalno akcijo že pričele." S prvega vrha sva namreč podaljšala pot do naslednjega in ker so naslednjemu sledili naslednji, se je potep zavlekel in k avtu sva se vrnila tik pred temo.
Začela sva na prelazu Passo di Monte Croce Carnico in se po daljši poti odpravila proti koči Marinelli. Blizu Casere Floriz Alta sva zapustila označeno pot in jo po svoje ubrala navkreber. S pastirjem, ki je pasel ovce blizu planine, smo si prijazno pomahali v pozdrav, potem pa sva se čez drn in strn povzpela na greben, kjer sva ulovila stezico, ki naju je pripeljala na Floriz.
Vrh je imeniten razglednik. Na eni strani prvak Karnijskih Alp, Coglians, ki se je skrival v gostih belih oblakih, in bližnje Collineta, Collina in Chianevate, ki so bile obsijane s soncem, in na drugi strani Crostis, Pezzacul in Cuar dal Bec, ki tvorijo dolg greben.
Med počitkom in razgledovanjem je pogled potoval po grebenu od Crostisa do Cuar dal Beca in naprej do vrha Cimone di Crasulina, ki je bil videti daleč, strašno daleč.
Če bi človek dalj časa premišljeval, bi se verjetno premislil. Tudi midva sva se. Namesto nadaljevanja na Pic Chiadin in sestopa mimo koče Marinelli, sva se odločila, da pogledava, ali je Cimone di Crasulina res tako strašno daleč. Hitro sva vzela pot pod noge in se odpravila naprej namesto nazaj. Sestop do Forcelle Plumbs je bil hitro za nama, od tam na vrh Crostisa pa tudi ni bilo daleč. Tod sva srečala kar nekaj ljudi, potem pa vse do konca potepa nikogar, čeravno se nama je ne enkrat zdelo, da nisva čisto sama.
Do konca grebena sva se držala grebenske rezi, kjer je šlo, kjer ni, pa neizrazite poti nekaj nižje. Brez počitka seveda ni šlo. Malce daljšega sva si privoščila pod Cuar dal Becom, med katerim je princeska celo zadremala. Vreme je bilo kot naročeno za obiranje vrhov in vršičkov v dolgem grebenu. Zaradi oblakov sonce ni moglo posijati v vsem svojem sijaju, tako da vročine nisva trpela, vetra pa tudi ni bilo toliko, da bi nama bilo hladno.
Pred zadnjim vzponom sva morala prek neizrazitega sedelca na drugo stran grebena, tam malce navzdol, potem pa naju je čakal še zadnji vzpon na zadnji vrh. Če je bila pot do tod s Floriza videti strašno daleč, je bil prelaz, kjer naju je čakal avto, od tod videti še kar blizu. Še kar.
Na kratko sva se razgledala proti Zoufplanu in na jezerca pod njim, na laghetti Zoufplan, nato pa sestopila do sedla Forca di Tierz pod Monte Terzo. Po krajšem počitku nekaj nižje sva se mimo Casere Chiaula bassa in Casere Collina Grande vrnila do avta. Skoraj dvanajst ur čudovitega potepa je bilo za nama, dvanajst ur trenutkov, ki zlepa ne bodo utonili v pozabo.
Ker sva bila zadnjih nekaj ur brez signala mobilnega omrežja, nisva mogla sporočiti, da se potepava dlje in drugje, kot sva sprva načrtovala. Ko sva pri avtu spet dobila stik s svetom, je bilo iz prvega SMS sporočila razbrati, da naju hudo pogrešajo. In iz prvega telefonskega klica slišati, da so že poizvedovali kaj storiti, če se kaj kmalu ne oglasiva. Konec dober, vse dobro, pravijo. Midva pa dodajava, da ni bil samo konec dober. Tudi začetek in vse tisto vmes.
=> fotografije Monti Floriz - Crostis - Pezzacul - Cuar dal Bec - Cimone di Crasulina
Dobra sta vidva 12 ur, dolgo potepanje za princesko. Konec dober vse dobro, sem vaju že pogrešala.
OdgovoriIzbrišiMajda, princeska je tako šibala, da sem jo na koncu komaj dohajal. Vnaprej sem bil pripravljen, da jo bom malo nosil v naročju ali v nahrbtniku, če bi se utrudila, pa ni bilo prav nobene sile. Sorazmerno hladen dan in nobenih res strmih in dolgih vzponov, zato ji je šla pot imenitno izpod tačk. Super za najstnico (13 let) :-)
Izbriši