Bo tretjič ali četrtič, sem razmišljal med vožnjo do izhodišča. Obiskanih gora je vse več in več in marsikaj uide iz spomina...
Vse odkar sem pred osmimi leti posvojil princesko, sva poleti pogosto obiskovala avstrijske vrhe, saj sva po turi obiskala izhodišču najbližje jezero in si privoščila uro ali dve sončenja in plavanja. Še posebej slednjega, včasih bi najraje ostala v topli vodi, tako prijetno je bilo. Lani sva na to malce pozabila in tudi letos je vse kazalo na to. Čeravno me silno vleče v skalo, na zahtevnejše poti, sem se na začetku drugega vročinskega vala odločil, da je spet čas za kombinacijo pohodništva in plavanja. V steni je prijetnejše, če je hladneje, v vodi pač ne.
Dveh stvari ne maram, če si prepogosto sledita, ju skoraj zasovražim. Vročino in gnečo. Slednjo povsod, na cestah in v gorah še posebej, prvo pa med raziskovanjem nekoristnega sveta nekako zmorem, v mirujočem stanju, naj si bo sede ali leže, pa ne oziroma stežka. Vsako poletje si zaželim, da bi lahko julij zamenjal z majem ali junijem, avgust pa s septembrom ali oktobrom. Z leti oziroma desetletji sem se že tolikanj zverziral, kar se teh dveh nadlog tiče, da mi vedno znova uspe najti ceste, kjer se ne gnetemo, in takšna pota, kjer si nismo v napoto. Karnijski potepi so tudi poleti običajno precej samotni, če me zanese kam drugam, pa malce potrpim, drugače ne gre. Kaj pa sta dva meseca v primerjavi z desetimi in kaj jih je deset v primerjavi z večnostjo...
Kot običajno sva začela pod vasjo, pri mostu, in asfaltni klanec vzela v zakup kot ogrevanje. V vasi sva se pozdravila z dvema, eden je pral avto, drugi žagal drva, se malce razgledala, potem pa stopila v gost gozd, ki nama je nudil prijetno hladno senco visoko pod vrh hriba.
Do gozdne ceste je bila pot položna, tam sva hitela, oziroma sem jaz hitel za princesko, ki je urno drobila v breg, potem pa je pot postala strmejša, mestoma zelo, zato je bilo nadaljevanje temu primerno zložneje. Na dolgem slemenu, kjer se je strmina spet unesla, sva že bila deležna prvih razgledov, še posebej na celovško ravnino. Na mestu, kjer je nekaj metrov precej izpostavljenih, saj je levo pod teboj globok prepad, sem se spomnil, da od tod do vrha ni več daleč in res sva kmalu zatem že iskala primeren kos trate za počitek. Še prej sva malce pod vrhom srečala mlajši par s psom, labradorec je bil nad princesko precej bolj navdušen, kot ona nad njim. Počitek vrh Grlovca se nama je prilegel, malica in pijača nič manj. Sama, s prelestnimi razgledi in z nekaj vetra, ki je prijetno hladil pregreto čelo in telo, sva skoraj zadremala pod križem. Morda celo bi, če ne bi prišel gor drug mlajši par z drugim psom, kateri pa je bil princeski simpatičen in sta si vzela kar nekaj časa, da sta se pošteno povohala.
Potem sem videl, da jih gor prihaja še nekaj, kmalu zatem, da je za njimi še kar nekaj njih, zato sem vedel, da je čas za sestop. Ne samo zaradi množice, ki je prihajala, tudi zaradi jezera, na katerega sva čakala in o katerem princeska še ni vedela, da bo. O sestopu ni kaj dosti za reči oziroma napisati, morda le to, da je bilo tistih na poti navzgor veliko, res veliko. In da je bilo parkirišče, na katerem sem bil zjutraj drugi, ob vrnitvi polno do zadnjega kotička oziroma parkirnega mesta. Asfalt od Franca do avta nama je bil seveda odveč, vedno nama je, sem pa z veseljem opazoval princeskine tačke, kako gibčno tekajo po njem. Kiropraktika je res zakon, včasih imam dan ali dva po terapiji občutek, kot da je princeska znova shodila.
Gneče pri jezeru Ressnig ni bilo, no, vsaj hude ne, na pasji plaži pa sploh. Čim je princeska zagledala jezero, je od neučakanosti pričela cviliti in ko sem jo odpel s povodca, je skoraj zakopala, s tako brzino se je zapodila v vodo. Sam nisem bil dosti počasnejši, saj sem bil takisto še kako željan osvežitve. Plavala sva daleč proti drugemu bregu, pa nazaj, pa spet tja in nazaj, potem malce poležavala na travi in pustila soncu, da naju boža, šla spet v vodo in ven... Dobro uro nama je za prvič zadostovalo, kdaj bo drugič, ne upava ugibati, meniva pa, da zna biti še tretjič.
Domov grede sva potovala prek drugega prelaza in imela skoraj do gorenjske avtoceste skoraj prazno cesto, kar se Grlovca tiče pa se vse do doma nisem domislil, ali je bilo tretjič ali četrtič. Vem pa, da zagotovo ni bilo zadnjič.
-> fotografije Grlovec
Ni komentarjev:
Objavite komentar