Monte Brentoni (cima ovest)

Veliki srpan, sreda 19.8.2020

"Vse kasneje se zdani," sem razmišljal med vožnjo proti izhodišču, "nekaj prihodnjih tur bom moral pričeti še v mraku, da me ne bo skrbelo, ali bom pred temo končal potep."

Da je tura na Brentoni časovno kratka in da v višino ni daleč, sem vedel. A sem bil vseeno presenečen, da sem nekaj po sedmi prvi parkiral na majhnem parkirišču, kjer se začne pot proti gori. "Jutro, kot tisoče juter prej," sem pomislil, ko sem stopil na pot, "a vseeno drugačno." In nadaljeval potep razmišljajoč o stari želji, da bi nekoč živel nekje pod gorami in opazoval rojevanje dneva na klopci pred hišico, s skodelico kave v rokah in bernskim planšarjem ali bernardincem ob nogah...

"Kot kaže, so mi sestopi med vzponom usojeni," sem se zarežal, ko se je kolovoz pričel spuščati, potem pa z režanjem hitro prenehal, saj je bilo spusta kar nekaj. Pri ruševinah na planini se je paslo višavsko škotsko govedo in konj, tam okoli je bila pot precej blatna, kot je bila blatna tudi nekaj naprej, ko sem moral prek travnika in sem bil na njegovem koncu zaradi rose moker do kolen. Brentoni in okoliški vršaci so me pozdravljali obsijani s soncem, nad njimi pa se je bleščalo sinje modro nebo, na katerem sem pogrešal kak beli oblaček za prijeten kontrast.

Prečenje pod vršno ostenje je bilo kar dolgo, pot pa takšna, da ni bilo potrebno paziti na korak, zato sem vmes dremal, premišljeval, se spominjal in še kaj. Potem je bilo položnega konec, začelo se je zmerno strmo, tam sem bil tolikanj pozoren, da sem pazil na okljuke, saj bi me zamišljenega zlahka vrglo iz ovinka. Nato je travnato podlago zamenjal krš, tam se se dokončno zbudil, ko pa sem prišel do velikega balvana, za katerim ena pot zavije na južna pobočja in se druga nadaljuje proti žlebu, je nad menoj tako zaropotalo, da mi je skoraj ušlo v hlače. Stopnjujoč se hrup, za katerega se mi še sanjalo ni, kaj bi lahko bil, je bil vse bližje, potem pa je oglušujoče glasno švignil nad menoj in se pričel oddaljevati. Dve letali, vojaška lovca, sta me prestrašili. Le kdo bi ju pričakoval v teh koncih. Med potepi nad Piancavallom recimo, tudi v okolici Maniaga, sem jih nekajkrat že videl in slišal, drugod še ne. Če včasih pomaham jadralnemu letalu, ki prijadra nad mano, tema dvema zagotovo nisem. Pri balvanu sem na kratko počil, bilo je precej sveže in me je skoraj zazeblo, ko sem se ustavil, zato sem hitro pospravil palice, si nadel čelado in nadaljeval z vzponom.

Za robom sem spet stopil na sonce, koj je bilo prijetnejše, potem pa sledil rdečim znamenjem proti vrhu. Skrotast svet ni bil težaven, čvrsta pečina, prek katere sem moral sem ter tja splezati, takisto. Po širnem južnem pobočju sem prišel na jugovzhodni greben, po katerem ni bilo daleč do vrha. Hoja in poplezavanje sta mi bila tako všeč, da mi je bilo kar žal, da je vzpon pri kraju, če bi ga bilo še za enkrat toliko, se ne bi niti najmanj pritoževal. Rahlega vetra na vrhu sem bil vesel, odel sem se v jopico in zadovoljno zrl v prelesten dan. Počutil sem se, kot da sem na fotografiji koledarja z gorskim motivom - sinje modro nebo in beli oblaki, tudi nekaj manj belih, dolomitske ostrice bližnjih in manj bližnjih vrhov in zeleni pašniki pod belimi pečinami. No, sebe na ta koledar ne bi dal, ostalo pač.

Croissant z marmelado iz gozdnih sadežev, kupljen na laškem, je teknil, sendvič s pršutom in ovčjim sirom pred njim, prinešen iz domačih krajev, nič manj. Le tisto, s čimer sem poplaknil oboje, je bilo bolj žalostno, saj ne gre, da bi nosil glaž vina v gore. Vpisal sem se v knjigo, potem pa malce ždel, to vedno rad počnem.

Sestop sem opravil po via normale, kot nekateri pravijo običajni poti po jugozahodnem žlebu, zavarovanem z jeklenico. Na začetku spusta sem srečal manjšo skupino, s katero je bil tudi pes, katerega sem bil vesel in kateri je bil vesel mojega čohljanja. "Le kako je pripraskal sem gor," sem se se spraševal med spuščanjem po zlizanih skalah v žlebu. Čim sem izstopil iz žleba sem snel čelado, vzel palice v roke in nadaljeval pot proti dolini. Sem ter tja sem si moral malce pomagati z rokami in kaj kmalu sem bil blizu balvana, kjer sem se zjutraj usmeril na južno pobočje. Nekaj prej sem srečal še drugo skupino, ki se je počasi vzpenjala proti vrhu. Pri balvanu sem na kratko posedel, podoživel iztekajočo se turo, potem pa nadaljeval do avta in sestop zaključil z vzponom.

Od izhodišča do jezera Sauris ne pomnim tolikšne gneče kot tokrat. Komaj komaj sem se z avtom zdrenjal skozi množico pločevine, parkirane ob cesti in na njej. In to med tednom, kako je šele med vikendom. Ni kaj, zaradi verjetno še trajajoče epidemije tudi tam ljudje raje ostajajo v domači državi in obiskujejo kraje, kjer je bilo v minulih letih poleti obilo samote. Za nakup pancete in kozjega sira v Wolfu sem potreboval dvajset minut, saj jih je lahko v šotoru, ki služi kot trgovina, naenkrat samo pet. O tem, koliko nas je bilo pred šotorom in kako je bilo na parkirišču, pa raje ne bom...

-> fotografije Monte Brentoni (cima ovest)