Med nedavnim kolesarjenjem od Ogleja do Gradeža in naprej naokoli nazaj, sem se med vožnjo in posedanjem ob obali izgubljal v spominih, doživetih tekom najlepših let mojega življenja.
Čedad je bil poleg Gradeža mestece, katerega sva z Majo pogosto obiskovala, tudi tu sva imela "najine" kavarno, nekaj trgovinic in seveda sladoledarno s slastnim gelato artigianale. Sladoled sva običajno polizala na poti do Nadiže, tja sva se vedno sprehodila mimo srednjeveške hiše, potem pa dolgo posedala ob vodi.
Začetek današnjega potepa je bil kot nekakšen posnetek tistih časov. Še pred Hudičevim mostom sem pokukal v mesnico-delikateso, kjer sva kupila še tople bige in mortadelo s pistacijo, seveda tudi košček kozjega ali ovčjega sira, za njim v pekarno-slaščičarno, kjer imajo pestro izbiro raznoraznih dobrot iz okoliških kmetij, tudi mesnih in mlečnih, tam sva kupila enkrat to, drugič ono, skoraj vedno tudi domače piškote za Nejca in za božično novoletne praznike gubanco. Malce naprej je kavarna, kjer sva na terasi, na kateri je davno prej rada posedala s svojo nono, pogosto popila kavo in se posladkala z briochem, nasproti za vogalom pa gelateria artigianale, kjer sva bila tudi precej domača. Podobno kot nedavno v Gradežu so se spomini vrteli kot najlepši film, bili so tako izraziti in čutni, kot da bi se spominjal dogodkov izpred nekaj tednov in ne časov pred sedmimi leti in več.
Pred nadaljevanjem potepa sem še malce postal pred katedralo, kar se mi utrne. Prav vsak prijeten trenutek, ki ti ga življenje nakloni, je potrebno zgrabiti z obema rokama in ga kar se da izkoristiti. Kot pribito drži, kar je pokojni hribovski kolega napisal pod svojo zadnjo objavljeno fotografijo: "Vsega lepega je enkrat konec." Dan kasneje je s prijateljico odšel na svojo zadnjo turo, s katere se nista vrnila...
Od Čedada do Muosta sem močno pritisnil na pedala, saj je bilo prometa kar precej. Nekaj avtov me je prehitelo tako na tesno, da sem skoraj občutil njihovo stransko ogledalo. Čim sem zavil z glavne ceste, mi je pošteno odleglo. Nadalje je bilo prometa bore malo vse do Stare gore, kolesarjev nas je bilo skoraj več kot avtov.
Od Gorenje Mierse do Zamierja sem kolesaril še po ravnem, tam pa so se začeli klanci, ki so si sledili drug za drugim vse do Gorenjega Tarbija. Krasno sončno vreme, tudi prijetno toplo, je bilo kot nalašč za potepanje z biciklom. Slovenska imena vasi, na krajevnih tablah napisana narečno, so božala dušo, vsakega sem prebral na glas in razmišljal, kako ga izgovore domačini. Iz dimnikov se je kadilo, psi so bevskali in mačke so se nastavljale soncu, človeka pa nikjer, da bi vsaj pozdravil, če že ne na kratko poklepetal. V vasici Oblica je bilo približno pol moje poti za menoj, zato sem si na klopci pred cerkvijo privoščil počitek in se tudi pošteno okrepčal. Lepšega počivališča si skoraj ne bi mogel izbrati, saj sem imel krasen razgled na že prevoženo pot in na sleme med Gorenjim Tarbijem in Staro goro, ki me je še čakalo. Med počitkom se je sonce skrilo za oblake, postalo je precej hladno. Zato sem nekaj provianta pustil za kasneje, sedel na kolo in nadaljeval proti Gorenjem Tarbiju.
Do tja sem moral še malo gor in dol, tudi naokoli, cesta je bila pač tako speljana, potem pa me je čakal najlepši del potepa. Malo pred Varhom sem zavil proti Dolenjem Tarbiju in kolesaril po izredno razgledni cesti, imenovani Strada Panoramica di Tribil Inferiore. Razgledi na domače gore, še najbolj na krnsko pogorje, in na Matajur so bili krasni, tako krasni, da sem hočeš nočeš nekajkrat pritisnil na zavore, se ustavil in užival v panorami. Še pred Dolenjim Tarbijem sem zavil proti Stari gori in do tja nadaljeval po Stradi di Castelmonte. Bližje sem bil svetišču, več je bilo prometa. Kmalu sem spet zagrizel v klanec, ki me je privedel do gornjega parkirišča pod svetiščem, kjer je bil cilj mojega današnjega potepa. Sedel sem na klopco, si privoščil še tisto, kar nisem pojedel v Oblici, se malce spočil, potem pa stopil v svetišče. V trgovinici sem kupil sveče, potem pa nadaljeval do terase, od koder sem imel lep razgled na furlansko nižino in gore v daljavi. Želja, da bi bila pred restavracijo kakšna miza, kjer bi si privoščil kavo in nekaj sladkega, se mi žal ni uresničila. Verjetno februar res ni primeren za posedanje na prostem, soncu navkljub, pa tudi obiskovalcev ni bilo kaj prida. Vrnil sem se do klopce, kjer sem malo prej malical, in se tam pripravil na spust. S pripravil mislim predvsem na to, da sem se res toplo oblekel, si nadel kapo in debelejše rokavice, vedoč, da me bo med drvenjem proti Čedadu pošteno prepihalo.
Sestop, če smem spust tako imenovati, je bil krasna pika na i nič manj krasnemu potepu, polaganju ovinkov ni bilo videti konca daleč dol do doline...
Ni komentarjev:
Objavite komentar