Čim so se črni kovidni oblaki pričeli razkrajati in se je spet upalo pričakovati prijetnejše življenje, takšnega, kot je bilo, verjetno ne bo več, sem iz predala in mnogih škatel začel vleči zabeležke, zemljevide in vodnike vseh sort. Dve leti si skoraj nisem upal načrtovati novih podvigov, naj si bodo v gorah, na kolesu ali kot turistično potovanje, saj lučke na koncu tunela ni in ni bilo...
Vse bolj in bolj sanjam o času, ko bo čas 24/7 samo moj. Že res, da se bo našlo to ali ono, kar bom moral ob času, a vseeno bo največji del časa samo moj čas, preživet samo po moje. In pika. Takrat se bom nekam odpeljal in tam ostal, dokler se mi bo tako zljubilo. Preko noči, nekaj dni, teden ali dva. Odšel bom, ko se mi bo zljubilo in se vrnil, ko se mi bo zazdelo. Do takrat bom odhajal za dan ali dva, tudi več, če mi bodo obveznosti dopuščale in se bo dalo vzeti dopust. Danes sem odšel in se vrnil, kaj kmalu pričakujem, da se bom vrnil jutri ali pojutrišnjem, nedolgo zatem, da bo med prišel sem in odhajam minil vsaj teden dni.
Pohodniško gledano sem na Krku opravil že kar nekaj lepih potepov, nekaj nič manj lepih me še čaka. Na kolesu tam še nisem bil, zato odločitev za kolesarski potep ni bila težka. Možnih itinerarjev je bilo skoraj nebroj, kar težko sem se odločil, kje naj začnem in v katero smer se naj odpeljem. Razmišljal sem o tem in onem in se na koncu odločil, da bom imel izhodišče v Krku. Baško poznam, tamkajšnje hribe tudi, iz Treskavca sem se že povzpel na najvišje vrhe na otoku. Po premisleku sem sklenil, da je čas, da spoznam tudi kraje sredi otoka, kasneje pa še tiste najbližje Reki.
Pot na Krk mi je bila domača, zadnjih nekaj kilometrov do Krka, kjer sem imel izhodišče, pa sem prevozil prvič. Parkiral sem na velikem parkirišču poleg nogometnega stadiona, v tem letnem času brezplačno, in se v smeri prihoda odpeljal do začetka kolesarske steze. Po njej sem nadaljeval vse do odcepa za Malinsko in še mičkeno naprej, kjer sem zavil na stransko cesto proti Barušićem. Kolesarske steze sem bil vesel, zelo, saj je bilo na glavni cesti presenetljivo veliko prometa. Čim sem zavil na stransko, se je pričelo samotno popotovanje skozi vasi in vasice, kaj kmalu sem se popolnoma "odklopil" in užival v trenutku, v katerem sem bil. Namenoma sem se odločil kolesariti po notranjosti otoka, saj je ob obali večina lokalov zaprtih, morje mrzlo, tudi obisk kakega muzeja ali kulturne ustanove je izven sezone prej podvig kot nekaj običajnega. Kasneje, ko se bo dalo zaplavati in bo kaka domača gostilna z morskimi dobrotami odprta, pa si omislim itinerar ob obali, čim bližje morju. V vasicah je bilo živahno, precej drugače kot pred slabim tednom dni nad Čedadom v okolici Stare gore. Bil je delovnik in marsikje so zidali ali obnavljali hiše, tudi na poljih in njivah je bilo videti precej ljudi. Zelo všeč so mi bile stare, z okusom obnovljene hiše, prav nič pa novi megalomanski betonski objekti, ki dobesedno štrlijo iz okolice, v negativnem smislu, seveda. Vsaj sam sem tega mnenja, da imajo vsake oči svojega malarja, pa menda drži. V Gabonjinu sem se pomujal do cerkve nad vasjo, prostor tik nje je imenitno razgledišče. Tam sem našel prijeten sončen kotiček, kjer sem si privezal dušo in to zelo konkretno. Doma se pozabil proviant, kar ne vem, če se mi je že kdaj zgodilo, zato sem v Krku moral najprej v trgovino. Potem se mi pri avtu, ko sem parkiral, ni ljubilo jesti, ko sem se pripeljal na kolesarsko, lep čas nisem našel primernega kotička, v vaseh pa je bilo pred cerkvijo, kjer se običajno najde tudi kaka klopca, povsod nekaj ljudi. In sem odlašal... Vse do sem. Ne pomnim, kdaj zadnjič sem bil tako lačen. Nič čudnega, saj je bila cesta zelo razgibana, vzponi in spusti so sledili drug drugemu, nekaj klancev je bilo nesramno strmih. Tako do tod, kot od tod naprej, vse do zadnjega spusta. Kot da bi slutil kaj me čaka, sem v trgovini nakupil bistveno več kot običajno, misleč, da bom jedel dvakrat, morda trikrat tekom potepa, po malem. Pa sem mimogrede brez kakršnihkoli težav snedel vse naenkrat; velik sendvič s pršutom in sirom, dva rogljička in dve banani. Joj, kako je teknilo. Pijačo sem imel s seboj, ta ni ostala doma, izotonični napitek sicer ne sodi k tovrstnim dobrotam, k športnemu udejstvovanju pač. Potem sem moral še malce posedeti, da se je obrok polegel, nato pa sem nadaljeval potep. Skozi Kras sem nadaljeval do Garice in tam na začetku naselja zavil proti Kampeljem. Od Garice do Kampelj in naprej do glavne ceste, po kateri sem se spustil do obale, je bilo potepanje najlepše. Ozka, samotna cesta, njive in nekaj vinogradov ob njej, tudi veliko ovac na paši. Precej prvinsko je delovala narava, odmaknjeno, če ne bi bil vozil po asfaltu, bi si zlahka zamislil, da sem tam sto let ali več nazaj. Na glavni cesti sem imel še en krajši vzpon, potem pa je do obale letelo sto na uro. Figurativno rečeno, seveda, števec je izmeril, da je bila najvišja hitrost 61 km/h. Ne pridem in ne pridem do sedemdeset, pa naj se še tako trudim. Ob obali me je na plaži presnetil trop ovac, ki je mirno mulil travo med kamenjem. Bile so tako blizu morja, da je nekaj njih zagotovo stopilo v vodo. Po kolesarski stezi sem nadaljeval do Krka, v katerega sem prikolesaril na drugem koncu. Še gor in dol, mestece se pač dviga od obale v hrib, še zadnjič gor in že sem bil pri avtu. Zadovoljen, kaj ne bi bil, saj sem spet nekaj lepega ušpičil, vrh vsega se je kot običajno porodilo kar nekaj novih zamisli. Bicikel je romal na streho, sam sem se malce "uredil", potem pa sem se zapeljal do obale in si tam v "fensi kafiču" privoščil macchiato in Coca-Colo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar