Rožnik, sobota 17.6.2023
Nedavni potep po vrhéh nad Reko nama je bil všeč, kaj nama ne bi bil, če sva že pred leti tod blizu opravila kar nekaj imenitnih potepov. Zato sva se odločila za nadaljevanje in sicer v neposredni bližini nedavno obiskanih vršacev.
Po kofetku v Čavlah sva nadaljevala do Škrebutnjaka, tam parkirala in se pripravila na potep. Sonce je bilo že visoko, ko sva vzela pot pod noge, tudi grelo je že precej.
Nekaj malega sva šla še po cesti navkreber, potem pa zavila levo gor na kar strmo pobočje, nekako v vpadnici Gloga. Po visokih travah, tu pa tam je bilo nekaj ostrega skalovja, sva kmalu zmogla dovolj visoko, da so se nama odprli razgledi na morje, otoke in okoliške vzpetine. Za nosom sem nadaljeval proti vrhu, kar nekaj metrov pred menoj zagledam moža. S platneno vrečko prek rame in palico v roki, kot bi padel z neba. Se pozdravimo, rečemo nekaj o vremenu in krasnem dnevu, in nadaljujemo vsak svojo pot. Prijateljica je mislila da se hecam, ko je zaslišala moj "dobar dan". Tam ni bilo nobene poti ali stečine, kaj šele kakšne markacije, res čudno, kje smo se srečali. Glog ni bil ne daleč, ne visoko, kaj hitro sva zmogla nanj.
Nadaljevanje je bilo videti lepo prehodno, krajšemu spustu je sledil greben preko Male do Vele Pliše. S te strani seveda po brezpotju, še naprej čez drn in strn, markirane poti vodijo drugod. S solidnim tempom nama je šla pot dobro izpod nog, kmalu sva bila na Mali in nedolgo zatem na Veli Pliši. Če naju je zadnjič prepihalo do kosti in na odprtem skoraj prestavljalo, je bilo danes vetra komaj za vzorec, vročina pa k sreči še ni pritisnila. Vrh Vele Pliše sva dorekla kod bova nadaljevala proti Mličnemu vrhu, tudi nanj sva želela čimbolj po grebenu.
 |
| foto: E.B |
 |
| foto: E.B. |
Po kar konkretnem spustu sva šla nekaj časa po gozdni cesti in po nekaj minutah zavila v redek gozd. Strm teren je zahteval previden korak, visoke trave in ostra skala so naju spremljale vse do vrha. Če sva imela na Glog in obe Pliši odprt in pregleden svet, sva na Mlični vrh že morala skozi redek gozd, nadaljevanje do Slemena pa je bilo mestoma podobno pragozdu. Tudi pred Slemenom sva morala malo po cesti, tam bi lahko nadaljevala po markirani stezi na Tresko, a bi se potem morala na Sleme povzpeti po markirani poti od zadaj.
Stara, od vetra skrivenčena drevesa, razbit skalnat greben, ponekod precej ozek, stezica pa bolj stečina, če sploh kaj nje. Če sem do Mličnega vrha nekajkrat pomislil na poskoka, kot tukaj rečejo modrasu, sem se od Mličnega vrha prek Slemena do Platka nekajkrat spomnil na medveda. Pravzaprav sva se, zato se je vsake toliko skozi gozd razlegel vrisk ali pisk piščali, da ne bi prišlo do malo verjetnega nebodigatreba srečanja. Vrh Slemena sva prišla na jaso, morda poseko, kjer je tako kot na Veli Pliši svojevrstna skrinjica, enake najdemo v teh koncih pogosto. Razgledov zaradi gozda ni bilo kaj prida, nekaj malega skozi krošnje dreves, lepo pa sva videla, da se je vreme poslabšalo. Če je napoved obetala kratkotrajno pooblačitev okoli druge ure popoldan, brez padavin, je bilo oblačno že proti koncu dopoldneva, oblaki pa take sorte, da si zlahka pomislil na ploho, bog ne daj nevihto. Verjetno je bil danes zadnji ali eden zadnjih koncev tedna pred poletno vročino, med poletno pripeko nimaš tod kaj iskati. Zadovoljna z uspešnim vzponom, Sleme je bil zadnji vrh v današnjem itinerarju, sva se odločila, da sestopiva do Platka in se tam odžejava.
 |
| foto: E.B. |
Do planinskega doma ni bilo daleč, kmalu sva zaslišala živ žav na terasi in malce zatem že sedela za eno zadnjih prostih miz. Ker ne zahajam kaj dosti k našim sosedom, mi včasih beseda po njihovo težje steče kot recimo laška ali nemška, zato sem za šankom poskrbel za dokajšnje začudenje, ko sem jih povprašal glede "samoposluge". Nesporazum je bil hitro rešen in midva kmalu postrežena, med počitkom sva nekaj o turi, ki se je bližala koncu, o idejah v teh koncih jeseni in pozimi in seveda tudi o Karniji in tam obema zelo ljubih gorah. Pred kočo je bilo še največ kolesarjev, nekaj pohodnikov in nekaj turistov, verjetno bi lahko našla prevoz v dolino do glavne ceste. A se za to nisva odločila, by fair means sva peš stopila v dolino, po nekaj ovinkih zapustila cesto in nadaljevala po kolovozu proti parkirišču pod Kamenjakom.
Do tam, kjer sva zadnjič sestopila z Jazvine, ni bilo daleč, od tam do avta pač. Prej slabe štiri kot dobre tri kilometre asfalta sva imela na koncu, a je vreme pripomoglo, da sva jih zmogla dokaj na izi. Oblačno in sorazmerno hladno vreme in na koncu rahel prš so poskrbeli, da nama ni bilo vroče in nama je šla pot do konca prijetno izpod nog.
K turam v teh koncih nekako sodi kofetek pred turo v Čavlah in tam po turi poleg kofetka še kaj, tudi tokrat tako. Če sem po prejšnem potepu bolj mimogrede dejal, da bi se z veseljem vrgel v morje, če bi bilo blizu, sem si danes tega želel precej bolj. Morda naslednjič, če ta naslednjič ne bo prepozno jeseni, kaj šele pozimi, in če se bo po potepu našla volja zapeljati se do obale . . .
Ni komentarjev:
Objavite komentar