S kolesom okoli Dobrača: Vrata Megvarje-Čajna-Plajberk pri Beljaku-Beljak-Podklošter-Vrata Megvarje (kolesarjenje)

Rožnik, sobota 10.6.2023

(Thörl Maglern-Nötsch-Bad Bleiberg-Villach-Arnoldstein-Thörl Maglern)

Neverjetno, kako sem pogrešal bicikel. Dejansko mi manjka dan v vikendu, da bi zmogel vse, kar srce želi in po čemer duša hrepeni. Poleg miganja potrebujem tudi dolce far niente in če se grem en dan konec tedna eno in drugi dan drugo, se moram vedno znova odločati med peš in kolesom. No, najde se tudi izletništvo, tako kot minulo soboto Čedad z Nejcem in njegovo nono, krasen dan, poln dragocenih spominov. Če bi vikend imel tri namesto dveh, bi bilo življenje precej lažje, saj bi enkrat to, drugič tisto, včasih oboje, pa še čas za početje ničesar bi se našel. 

Idejo sem dobil na Komootu, ker imam rad makadam in klance, sem enega od itinerarjev malce spremenil in se danes odpravil na pot. Ker že dlje časa nisem sedel na bicikel, sem se odločil za krajši potep, a s kar dolgim in strmim klancem, da dodobra razmigam noge. Slovenji Plajberk sem določil kot cilj, vasico pod Dobračem. Ko se pelješ iz Rateč v Trbiž, imaš pri železniški postaji krasen pogled na masiv Dobrača, za katerim je visoko pod goro dolina z nekaj vasmi. Ena njih je Plajberk, turistično znan zaradi termalnih vrelcev. Tam sem nameraval štrudelj in kofe na kaki razgledni terasi, potem pa odbrzeti nazaj po taisti poti oziroma cesti. Štrudlja in kofeta ni bilo oziroma ju nisem iskal, tudi odbrzel sem v drugo smer.

Kmalu po osmi sem parkiral na železniški postaji Vrata Megvarje, vklopil navigacijo in se zapeljal v vas. Garmin me je vodil po poti, ki sem jo začrtal, prvič se mi je zgodilo, da sem malce brcnil v temo. Že spodaj, na začetku, še bolj višje, blizu Plajberka, a o tem potem. Da sem konec vasi zapeljal na makadam, je bilo v skladu z mojim načrtom, da sem moral kmalu zatem zaviti na ozek in razdrapan kolovoz malce manj, "single trail", ki je sledil skozi gozd, pa je bil popolno presenečenje. Kot kaže nisem bil pazljiv in nisem dovolj pazljivo pogledal kaj je cesta, kaj kolovoz in kaj peš pot. Blata kolikor hočeš, globokih luž nič manj, vrh vsega visoke trave, da včasih sploh nisem vedel, po čem vozim. Iz gozda sem pripeljal blaten do kolen, po eni strani malce jezen sam nase, ker bi šel lahko na izi naokoli po asfaltu, po drugi strani pa vesel, res se mi je kar smejalo, saj takega terena še nisem vozil. Če bi bil peš, bi dejal, da je tole samo za MTB, ker nisem bil, vem, da bi šlo hitro in z užitkom tudi z gravel biciklom, če je šlo že z mojim, za katerega marsikdo reče, da ni ne tič, ne miš.

Vreme mi je šlo na roko, skozi Drašče (Draschitz) in Zahomec (Achomitz) sem nekaj po glavni in več po stranskih cestah pripeljal v Bistrico na Zilji, kjer imam za bregom enega od prihodnjih kolesarskih potepov. Pravzaprav hike&bike, z biciklom se nameravam iz Bistrice povzpeti do Bistriške planine, od tam pa peš na Ojstrnik. Tako torej, kot pred časom na Paularo. Do Čajne ni bilo daleč, tam se je začel dolg in strm klanec do Plajberka. Vedoč, kaj me čaka, tod sem se z avtom že večkrat vozil, tako gor, kot dol grede, sem se klanca lotil na izi. Res počasi. Čim sem opravil z začetnim najstrmejšim delom sem odločneje stopil na pedala in hitreje nadaljeval navkreber. Čeravno je minilo že kar nekaj časa od zadnjega kolesarjenja, mi je šlo kar dobro, pravzaprav nad pričakovanji. 

V zaselku Kreuth sem drugič brcnil v temo, podobno kot na začetku. Želel sem se ogniti glavni cesti, zato sem nadaljeval po vzporedni, strmejši. Nedaleč naprej vidim, da se klanec končuje, vrh njega cesta zavije ostro levo, meni pa navigacija kaže, naj nadaljujem naravnost, kjer je travnik in za njim potok. "Nič," si mislim, "bom šel levo po cesti in višje zavil v smer, ki mi jo kaže Garmin." Zavijem levo in... In pripeljem na dvorišče. Hitro obrnem in zapeljem na travnik, do potoka, kjer vidim nekaj stopničk navzdol do potoka in onstran nekaj njih navzgor, dam bicikel na rame in grem čez peš. Na oni strani nadaljujem v breg, kjer nekaj višje vidim par parkiranih avtomobilov. "Fino", si mislim, "pa bom spet na cesti." In pridem na asfalt do avtomobilov in... In sem spet na dvorišču. Tam pa gospa, ki obeša perilo. Pozdravim, ona pa v smehu od kod in kam. Verjetno sem bil prvi, ki je prišel od potoka gor, porivajoč bicikel pred seboj. Ji, tudi sam smejoč, povem, da sem se pripeljal od Vrat Megvarje in da sem namenjen v Plajberk. Prijazno me usmeri nazaj na glavno cesto in doda, da nimam več daleč, da sem tudi z najhujšim klancem že opravil, jaz pa se ji zahvalim in pred tem še dodam, kot opravičilo, da sem malce falil z vnosom poti v Komoot. Do Plajberka res nisem imel daleč, tam sem si ob cesti privoščil počitek, tudi nekaj prigriznil in se odžejal. Med pogledom na zemljevid v Garminu me prešine, da bi namesto po taisti poti nazaj lahko nadaljeval naprej, navzdol do Beljaka, in se od tam do izhodišča vrnil po kolesarski stezi ob Zilji. "Bi, ne bi, bi, ne bi,..." Vedel sem, da bo do Beljaka zelo na izi, še zavirati bom moral, da od tam do avta ni prav blizu, prav tako. Vreme je držalo, morebitne popoldanske plohe, tudi kaka nevihta, še niso bile verjetne, počutje je bilo na nivoju, mimogrede sem pozabil na štrudelj in kofe, ki sem si ju obetal tu nekje. Nadel sem si vetrovko in rokavice in odbrzel proti Beljaku. Joj, kako je letelo, eno samo veselje vse do mesta, polaganju ovinkov ni bilo videti ne konca, ne kraja. Široka in pregledna cesta je bila kot naročena, da spet enkrat dam vse od sebe, a mi prek sedemdeset na uro nikakor ni zneslo. Enkrat bo že, ni hudič, morebiti celo kaj več. 

V Beljaku sem se na avtobusni postaji ob cesti slekel in odžejal, potem pa na novo nastavil navigacijo, da sem lažje vozil skozi mesto do Zilje, kjer sem udel kolesarsko stezo. Do železniške postaje mi je bil Beljak še kar domač, naprej pač ne, navigacija je bila res v pomoč. Če sem gor do Plajberka in od tam dol do Beljaka srečal samo par kolesarjev, sem jih v nadaljevanju potepa nazaj do izhodišča srečal res veliko. Bicikli vseh sort za vse vrste namenov, MTB, cestna, gravel, treking, seveda precej njih z električno podporo. Do Podkloštra sem imel tudi nekaj makadama, gravel recimo, ne vem čemu, ampak te ceste so mi res ljube, četudi gre po njih precej bolj grobo kot po gladkem asfaltu. Že pred Podkloštrom sem čutil, da me lovi utrujenost, od tam do avta pa sem se moral kar potruditi, da je šlo spodobno hitro in brez ustavljanj. Kolesarski stezi in cestam ni bilo videti ne konca, ne kraja, vmes je bilo kar nekaj kar strmih klancev, resda kratkih, ni čudno, da sem se do avta pripeljal precej upehan. 

Dobrih šestdeset kilometrov sta namerila Garmin in Relive, s katerim "posnamem" prevoženo pot. Plus višinska razlika, po Garminu slabih devetsto metrov, po Relivu tisoč in štiristo, resnica je verjetno nekje vmes, ni čudno, da sem imel telečje noge, ko sem naložil bicikel na avto in se odpeljal domu naproti. Da se mi je poleg Ojstrnika med potepom utrnilo še kar nekaj idej se razume samo po sebi, kako je s prostim časom, pa sem že v uvodu dovolj. Bo, kar bo, če bo. Kaj tudi ne bo.

-> posnetek prevožene poti