Nekaj slabše vreme je bilo krivo, da sva s turo v Karnijcih odlašala toliko časa, da sva se danes odpravila v Grobniške Alpe. Pred epidemijo sva jih obiskala kar nekajkrat, prav vsak potep je bil vreden greha, nič čudnega torej, da sva se odločilla za ponoven obisk. Nekaj pozornosti je bilo potrebno, da sem z reške obvoznice pravočasno zavil proti Grobniku, potem je šlo do Čavel skorajda samodejno. Tam sem se počutil, kot bi se tja zadnjič pripeljal pred kratkim, pa je od zadnjega obiska minilo debelih nekaj let. Kofetek, klepet, in že sva nadaljevala proti izhodišču, ki sva ga tokrat določila pod Kamenjakom. Že med vožnjo od Grobnika gor se je čutilo, da zunaj pošteno vleče, še dobro, da nisva vedela, kaj naju čaka višje, ko sva vzela pot pod noge.
Kar po cesti sva šla proti Platku, vse do Ulice Štab, kjer sva zavila na makadam, ki je kmalu postal kolovoz in pri ruševinah prešel v markirano stezo. Tod sva bila deležna prvih razgledov proti morju in prvih močnih sunkov vetra. Pokuk na zemljevid je pokazal, da sva na pravi poti in da bova morala nekaj višje že zapustiti markacije. V gozdu sva našla stezico, morda stečino, ki naju je usmerila levo navzgor in naju privedla pod vršno pobočje Bogdina. Prek strmega vršnega skalovja sva prišla na greben, po katerem ni bilo daleč do vrha. Poplezavanje do grebena in sam greben do vrha je bilo en sam užitek, odlična skala, po njenih besedah pakleniška, sam tam še nisem bil. Ponekod ostra, spomnila me je na jadranske otoke in samotne zalive, kjer si se mimogrede porezal po podplatih, če nisi bil previden. Orkanski veter nama ni prizanašal, zanašalo naju je sem ter tja, tako močni so bili posamezni sunki, ves čas nama je živžgalo okoli ušes. Na vrhu sva se ustavila le toliko, da sva se malce razgledala glede nadaljne poti in naredila par posnetkov, potem pa sva jadrno nadaljevala potep, upajoč, da bo nekaj nižje veter manj močan.
foto: E.B.
Tudi dol grede sva sprva imela nekaj skale, potem sva morala skozi redek gozdič, bolj grmičevje, in že sva bil na prekrasnih travnikih. Tudi tam je vleklo kot pri norcih, šele ko sva zmogla do Rebra, sva pod vršnim skalovjem našla nekaj zavetrja in tam malce počila. Lepo je v Grobniških, razgledi na morje in otoke so krasni, tudi na Učko in še kaj, sploh pozimi, ko je manj vlage v zraku in je razgled ostrejši. Edina sva si bila, da takega vetra niso napovedali, po spominu bi dejal, da se podobnih sunkov spomnim iz Andov, krepkih dvajset let tega, morda tudi s kakega turnosmučarskega vrha, ko so se mi psi zaradi vetra zavozlali, čim sem jih odlepil.
V nadaljevanju potepa sva morala nekaj časa navzdol, hoja po krasnih travnatih prostranstvih je bila malodane zenovska, čisti odklop, spremljava vetra pa nekaj posebnega, saj je tako pihalo, da je piščalka, ki jo imam na prsnem paščku nahrbtnika, piskala sama od sebe. Prvič tako, če ne bi doživel, ne vem, če bi verjel. Na greben, ki pripelje na Jazvino, sva pristopila vsak po svoje, jaz sem ga udel višje, ona spodaj, na začetku. Menila sva se, da pri nas burja običajno pojenja okoli poldneva, in se nadejala podobnega tudi tod. Pa ni nič kazalo na to, skoraj do konca potepa je vleklo kot za stavo, šele precej nižje, že blizu avta, se je malce uneslo. Travnat greben z nekaj skale do vrh Jazvine je bil uživaški, veter sem seveda odmislil, zlahka sem si predstavljal, da se po teh prostranstvih potepam na turnih smučeh in da me z vrha čaka odlična smuka. Res lepi tereni, žal preblizu morja in krepko prenizko, čeravno sem prepričan, da se sneg tudi tod najde vsake toliko, kaj se ne bi, če včasih sneži na obali.
Z Jazvine sva sestopila v smeri Krežale, na zemljevidu je področje z nekaj neimenovanimi vzpetinami in vodnim virom tako zapisano, vršno pobočje je bilo eno samo razbito skalovje, šele nižje, že blizu ceste, ki pelje na Platak, je bilo boljše. Onstran ceste sva morala preko pašne ograje,potem pa kar za nosom proti vrhu nama neznanega imena. Malo čez drn in strn, malo po stečinah, visoko pod vrh po travah in zatem po razbitem skalovju sva pristopila nanj, vrh njega stoji drog z dvema majhnima vetrnicama in "škatlico" (morda lučka ponoči), vremenska postaja torej. Nekaj naprej je bil še en vrh, kmalu sva bila tam, na njem pa samo železen drog, ne na prvem, ne na drugem nobenega znamenja, napisa, ničesar, kar bi povedalo, za kateri vrh gre. Seveda tudi nobenih markacij do tod.
Z vrha sva nekaj nižje, ne prav blizu, videla še en vrh, z bunkerjem in nekakšno mulatjero do njega, hitro sva bila zmenjena, da stopiva še do tja. Sledil je, vsaj zame, najlepši del potepa. Krasen skalnat greben, izpostavljen, ozek, strmo navzdol. Poplezavanje je bilo ena sama uživancija, žal sem se enemu lepših skokov ognil z ovinkom skozi gost gozd, žbunje, pogled nazaj je razodel, da bi verjetno šlo za nekaj metrov krasne dvojke v odlični skali. Konec grebena sva morala še malce skozi gozd, sledeč stečinam, potem pa sva prišla pod vrh z bunkerjem, tam je tudi razpotje, do katerega sva se kasneje vrnila in od tam sestopila do avta.
Lepa stezica, verjetno nekdaj res mulatjera, naju je pripeljala do bunkerja, od tam do vrha pa sva morala poplezati prek velikih naloženih skal, previdnost ni bila odveč. Zgoraj sva videla, da sva res na koncu, da bi šla lahko samo še navzdol do glavne ceste in onkraj na Kamenjak, ne prav blizu, seveda. Pomujala sva se še na sosednji vrh, morda celo višjega, se tam še zadnjič razgledala na vse konce in kraje, potem pa je sledil samo še sorazmerno dolg sestop do avta.
foto: E.B.
Previdno sva se vrnila do že znane poti in tam udela stezico, po kateri sva nadaljevala navzdol. Kmalu sva zmogla do razpotja, kjer bi imela levo gor blizu do ceste, ki pelje na Platak, midva pa sva nadaljevala desno dol in prišla na glavno cesto nekaj pod parkiriščem Kamenjak. Tako kot zjutraj, na začetku, sva morala tudi na koncu po asfaltu malce navzgor, nič hujšega oziroma ne daleč, kmalu sva bila pri avtu in prijetnega potepa je bilo konec. No, skoraj, pravilnejše bi bilo zapisati, da sva zaključila s prvim poglavjem potepa, saj nadaljevanje sledi, upava, da še pred vročim poletjem. Kot običajno sva tudi danes z vrhov zrla druge vrhove in še pred koncem tega potepa sva si bila edina, da se vrneva, takisto, kod približno naj naju bi pot vodila prihodnjič.
Piko na i sva kot vedno doslej pritisnila v Čavlah, v prijetnem lokalčku, kjer je bilo posedanje in kofetkanje precej daljšega veka kot zjutraj, kaj ne bi bilo, saj je bilo najlepše tega dne že za nama.
Ni komentarjev:
Objavite komentar