Veliki traven, nedelja 21.5.2023
Kraljevska špica se mi je dobesedno zgodila. Nepričakovano in nenačrtovano. Skozi Rabelj sem že tolikokrat potoval, da lahko vožnje sem ter tja zagotovo štejem s tromestnim številom, hrib sem imel torej pogosto na očeh, kdo ve, čemu sva se čakala vsaj dvajset let. Danes sem bil namenjen drugam, za primer slabšega vremena sem imel v mislih tudi krajšo turo blizu tiste, katero si želim že leta dolgo ponoviti po drugi poti. V gornjesavski dolini sem nejeverno zrl v nebo, vse je bilo zabasano, prej je kazalo na dež, kot na skorajšnjo razjasnitev. Od Rateč do Trbiža nič drugače, tura, katere sem si želel in se nanjo odpravil pa takšna, da bi jo bilo greh opraviti v oblačnem in meglenem vremenu, zaradi razgledov pač. Preblisk, utrinek, kdo ve, kako bi bilo takemu trenutku najbolje reči, in že sem se peljal v Rabelj, namesto... No, o tem potem, ko bo za menoj, enkrat prihodnjič torej.
V Rablju sem za cerkvijo zadnji trenutek zavil desno proti mostu, ni dosti manjkalo in bi se pripeljal nazaj na glavno cesto. Asfalt je bil kmalu pri kraju, na strmejšem delu je bilo precej šodra, videti je bilo, da je nekdo ali več njih z avtom zakopal v grušč, tudi naprej je bila cesta sorazmerno precej razdrapana vse do konca. Sem ter tja kaka luknja, ponekod grobo kamenje, tu pa tam kak večji kamen, skoraj manjša skala, s Škodo bi zagotovo parkiral spodaj. Tako pa sem se po gosposko pripeljal do konca in se tam na klopci udobno pripravil na vzpon. Vreme niti ni bilo tako slabo, nekaj sonca in modrega neba, okoliške gore pa večinoma pokrite z velikimi kopastimi oblaki. Prav nič mi ni bilo žal, da sem se pripeljal sem, namesto tja, res lep sončen dan se bo zagotovo kmalu našel.
Mimo opuščenih rudarskih objektov sem stopil v gozd in tam udel markirano stezo. Spomnil sem se ničkolikokrat prebranega opisa poti, opisov pravzaprav, in se trudil ne hiteti, vedoč, da precejšnja strmina ne popusti vse do vrha. Vsake toliko sem imel med krošnjami nekaj razgledov, v dolino in proti Rabeljskemu jezeru se je videlo prav lepo, dočim so bil gore in grebeni večinoma skriti v oblakih. Sopihajoč sem prišel do male Kraljevske špice, tam sem na kratko počil in se odžejal, pogled naprej gor je uzrl oblake in megle, nazaj dol pa kar nekaj sonca, videti je bilo, da je v dolini prav poletno. Toplo je bilo, skoraj vroče, predprejšnji potep sem opravil še v zimskih oblačilih, kaka tura bo še potrebna, da se aklimatiziram na poletje in kratke rokave.
Nadaljevanje ni bilo nič manj strmo, mestoma pravi kolenogriz, po svoje fino, saj se je višina hitro nabirala. Nekaj pod predvrhom sem srečal par s psom, tam nekje se je sonce pričelo skrivati za oblaki. Na predvrhu sem še imel nekaj razgledov, tam sem med razgledovanjem slišal, kako glasno mi bije srce. "Srček dela tika taka, vsaj sto metrov te še čaka," sem si zabrundal v brado in nadaljeval proti vrhu. Korak je kmalu postal precej počasnejši, sopenje podobno hropenju, občutek utrujenosti se je hitro stopnjeval, kot da bi se me lotevala rahla omotica. Malce sem postal in pomislil na to, da me verjetno daje kondicija, češ, več si bil na biciklu kot peš, potem sem se spomnil Rezije dva tedna tega, da sem tam tudi hitreje stopil in je šlo brez težav. Med razmišljanjem kaj se mi dogaja, tudi čemu, sem počasi prikrevsljal do vrha, pogled na uro mi je v trenutku vse razjasnil. Slabo uro in pol sem potreboval za vzpon, upoštevajoč slabo spanje tekom noči in odhod zdoma "na tešče", nič čudnega, da me je "navilo". Par grižljajev in nekaj požirkov in spet sem bil kot nov, vsaj počutil sem se tako. Zadnjih deset minut vzpona, tam nekje, se je nebo povsem zaprlo, košček modrega neba se je videl samo še v smeri kaninskega pogorja. Posnetek s samosprožilcem za spomin, potem pa počitek in okrepčilo, meglo in oblake lahko fotografiram tudi kasneje, sem se pomenil s samim seboj. Med počitkom je gor prišel par iz Avstrije, takisto s psom, kratek klepet in že jih ni bilo več. Spomini, želje, jedača in pijača, nič drugače, kot že ničkolikokrat doslej, potem par posnetkov kar tako zaradi megle, in že sem bil pripravljen za sestop.
Malo pod vrhom je navzgor pritekel mož, ki me je kmalu zatem tudi prehitel, že sestopajoč, dočim sem sam sestopal precej na izi. Nikamor se mi ni mudilo, sploh po tako expresnem vzponu, vsaj meni se je zdel hiter. Do male Kraljevske se mi je zdela pot navzdol mestoma zelo strma, malodane prepadna, gor grede se mi ni zdelo tako. Pri križu oziroma obeležju sem malce posedel, tudi razgledov je bilo že nekaj, potem pa počasi nadaljeval do avta. Do tam sem srečal še mlajše dekle, ki je hitelo v breg, torej kar nekaj obiska v ne preveč prijaznem vremenu.
Na klopci blizu avta sem še malce posedel in razmišljal o prihodnjem koncu tedna. O etapi Gira na Višarje in o možnosti, da se v družbi odpravim na potep v Grobniške Alpe. Slednjega bi bil bolj vesel, že dolgo nisem bil tam, še več bi pomenila prijetna družba. Če tega ne bo, pa se zna res zgoditi, da se s kolesom odpravim v Trbiž in od tam peš gor ven, ter si ogledam kolesarsko tekmovanje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar