Veliki traven, ponedeljek 1.5.2023
"La città dai Cento Orizzonti"
Giosuè Carducci
Mesto stotih obzorij. Bo kar držalo, toliko bolj, če se na krasen sončen dan povzpneš na Monte Ricco, kjer je utrdba, in se razgleduješ od tam. Mene to čaka jeseni, poleg muzeja in stolpa Torre Civico o dell’Orologio, tokrat je bil obisk krajši, skorajda mimobežen.
Zadnji 'aktiven' počitniški dan, jutri po zajtrku odpotujem domov, sem namenil kolesarskemu potepu do mesteca Asolo. Trideset kilometrov nanese pot tja in nazaj, ravno prav, da popoldan ostane dovolj časa za Bassano del Grappa, kjer imam še nekaj malega za bregom.
Popoldan ni bila izključena kakšna ploha, zato sem koj po zajtrku sedel na kolo in se odpeljal na potep. Ker v tisto smer še nisem kolesaril, sem itinerar prenesel v Komoot in s pomočjo navigacije brezskrbno kolesaril po podeželskih cestah, izogibajoč se glavnih cest, kolikor se le da. Pogosto sem pogledoval na masiv Monte Grappe in se z zadovoljstvom spominjal nedavnega vzpona nanjo. Na biciklu, seveda.
Vse do vznožja Asola, mestece leži na griču, sem kolesaril skoraj po ravnem, tam pa me je presenetil hud klanec, pravi kolenogriz. Pošteno sem moral stisniti zobe, da sem ga zmogel, ne da bi stopil s kolesa. Prometa je bilo v mestecu kar nekaj, ulice ozke, še največ nas je bilo kolesarjev, tu pa tam tudi kak avto ali kaj večjega. Na trgu sem komaj našel prosto mizo, res je bila gneča, prvi maj pač, praznik tudi tam, in si privezal dušo z limonado in kofetom. Želja, ki se mi je utrnila med zimskimi kolesarjenji ob italijanski obali, je do danes narasla, med počitkom sem si ogledoval kolesa, parkirana oziroma prislonjena vsepovsod. Naj si prihodnjo zimo omislim cestno kolo, specialko, sem premišljeval, saj mi je kolesarjenje vse ljubše, in imam sedanje kolo za izlete po slabših cestah, pretežno makadamu, ali naj še malo počakam. Z biciklom, ki ga imam, sem zmogel vse, kar sem si zamislil, zagotovo bom tudi vse tisto, kar še imam za bregom. Srebanje kave je bilo hitro pri kraju, espresso pač, sladkanje z limonado je trajalo malce dlje, potem pa je prišel čas, da odbrzim v dolino in se vrnem domov. Tisti klanec, ki me je pošteno upehal navzgor, je bil dol grede za menoj kot bi mignil, tudi naprej proti domu sem kar pošteno pritiskal na pedala, počutje je bilo pač na nivoju.
Doma sem si privoščil krajši počitek na terasi in še enkrat preletel popoldanski itinerar, potem pa sedel v avto in se zapeljal v Bassano del Grappa. Mestece mi je že zelo domače, podobno kot Humin, nekaj manj Tolmeč, sprehod skozenj po teh ali onih ulicah in uličicah vedno prijeten in v veselje. Prvo sem se odpravil v mestni muzej, kjer sem si ogledal razstavo slikarske družine Bassano, enkraten dogodek kot Canova jeseni, sreča, da sem bil ob pravem času na pravem mestu oziroma na počiticah. Po ogledu sem si privoščil kofe in 'lemon soda', zatem pa stopil do palače Palazzo Sturm, kjer sem si ogledal stalni zbirki in sicer muzej tiskarstva Remondini in muzej keramike Giuseppe Roi. Zanimivo, sploh keramika mi je zelo sedla, posode, jedilni servisi, vaze in še in še iz porcelana, umetelno izdelano do najmanjše podrobnosti. Nekateri kosi so na pogled delovali tako krhko, prav nežno, da sem se spraševal, ali bi upal jesti in piti iz teh krožnikov in kozarcev. Pallazo Sturm sem si nameraval ogledati že jeseni, a sem se zaradi tega, ker je do zaprtja manjkala samo poldruga ura, raje premislil. Kar prav tako, med klepetom v trgovinici po koncu ogleda sem videl, da sem bil v palači skoraj tri ure. Vedoč, da prihodnje jutro odpotujem domov, sem šel v nekaj živilskih trgovin, ki mi jih je seveda priporočila Elena, in nabavil par malenkost zase, za domače in za nekaj njih, s katerimi se srečujemo in je zaradi njih življenje lepše in prijetnejše. Eno od trgovin z lokalnimi dobrotami sem komaj našel, trgovka mi je po nakupu povedala, da jo turisti povečini obiščejo zaradi ustnega izročila, tako torej, kot sem sam našel tja.
PALAZZO STURM
Dan sem zaključil z večerjo v priznani gostilni blizu doma, spaghetti allo scoglio in kozarec izbranega belega vina so teknili, da je bilo veselje, jabolčni sorbet in kofe za povrh nič manj.
Do prihodnjič, sem se poslovil od natakarice, ki se me je spomnila, saj sem si tod dva dneva tega privoščil odlično pizzo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar