Listopad, sobota 2.11.2024
Današnji potep sem načrtoval že spomladi, pa nekako ni zneslo. Potem je bilo lep čas precej prevroče, še potem se je našlo to pa ono, danes pa sem se ga končno lotil.
Izhodišče sem imel v Vipavi, pri nogometnem igrišču je priročno parkirišče, od tam sem mimogrede na lokalnih cestah, kjer običajno ni kaj prida prometa. Tudi danes tako.
Do Lož sem se ogrel, jutro je bilo precej sveže, prvi strm klanec je bil hitro za mano. Pod Gočami kratek postanek za razglede po Vipavski dolini in nekaj posnetkov za spomin.
Sledil je spust na drugo stran, v senco, tam me je precej zeblo, previdno sem polagal ovinke, radi vlažne ceste. K sreči je bil ta po svoje zoprn odsek kratek, kaj hitro sem spet grizel v klanec in kmalu pripeljal na sonček. Tod nekje sem počasi odklopil in se preselil v svoj mikrokozmos, še dobro, da je tu pa tam mimo ali nasproti pripeljal kak avto in me spomnil, da sem na cesti. Med razmišljanji o tem in onem me je prešinilo, da so stotke postale nekakšna stalnica mojih kolesarskih potepanj, tudi, da na koncu običajno nisem zgonjen do amena. Kvečjemu prijetno utrujen, tudi zelo utrujen, a še zdaleč ne "obnemogel". Glede pijače in hrane sem med kolesarjenjem malomaren, po malem bi moral več piti in jesti, to moram še osvojiti. Če se glede tega vzamem v roke, imam s tem nekaj rezerve, kar pomeni, da lahko razmišljam tudi o čem daljšem. Recimo nekaj deset dodatnih kilometrov, morda celo pol daljši izlet, za začetek brez hujših klancev.
Med kolesarjenjem po Krasu sem užival, bil sem tako zelo v svojem svetu, da mi je pot do Brestovice minila kot v sanjah. Dobesedno sem se zdrznil, ko sem pripeljal do table z imenom kraja. Prešinilo me je, da sem že nekje na pol poti. Do mejnega prehoda ni bilo daleč, tam smo se pozdravili z italijanskima karabinjerko in karabinjerjem, še malo in že sem bil na glavni cesti, po kateri se pogosto vozim v Tržič in Gradež. Nekaj deset metrov po njej, nato pa nazaj na stransko v smeri doberdobskega jezera. Okoli jezera sem se potepal že večkrat, vedno lepo in prijetno, zato danes do njega nisem stopil, kaj stopil, še videl ga nisem zaradi grmovja in drevja ob cesti. Do Doberdoba sem imel še enega zadnjih strmejših klancev, ki me je kar upehal. Spomnil sem se, da premalo pijem, pojedel pa nisem še nič. Par požirkov izotoničnega napitka in energijska ploščica je pripomoglo, da je šlo lažje naprej. V nadaljevanju potepa do Gorice, stare oziroma njihove, sem pretežno kolesaril po glavni prometnici, tam kar precej prometa, zato v prihodnje poiščem alternativno pot. V Gorici sem pripeljal v še neznan mi predel mesteca, a ni trajalo dolgo, da sem ugotovil, kje sem. Od tam naprej sem se počutil kot doma. Gorica mi je res domača, tudi ljuba, ulice in uličice okoli Travnika, pa Raštel, tunel, grad nad njim, pokrita tržnica, tam blizu odlična gelateria. In še mnogokaj.
Na Travniku sem se ustavil in malce spočil, bilo je zelo živahno, mize pred lokali večinoma zasedene. V manj prijaznem vremenu bi bilo seveda drugače, danes je bil verjetno eden zadnjih tako sončnih in predvsem toplih dnevov. Mimo katoliške knjigarne, joj, kje so časi, ko sem tam pogosto nakupoval, sem se odpeljal iz mesteca in kmalu udel kolesarsko stezo. Po njej nisem imel daleč do bolnišnice v Šempetru, še dve krožišči in že sem bil na "stari" cesti proti Vipavi.
Ajševica in tako naprej, še kar nekaj kar strmih klancev, je trajalo, da sem zmogel do Ajdovščine. Tam postanek v že večkrat obiskani slaščičarni. Dve tortici sem snedel kot za šalo, kaj ju ne bi po blizu sto kilometrov dolgi poti, med katero sem komaj kaj pojedel, popil pa ne dosti več. Res se moram vzeti v roke glede tega, ni druge, da bo šlo lažje, tudi dlje. Med počitkom na terasi slaščičarne je pričelo pihati, sunki vetra so bili vse močnejši. Vedoč, da Vipava ni za prvim ovinkom, res daleč pa tudi ne, sem se odpeljal naprej, upajoč, da uidem hujšemu vetru. Je kar šlo, čeravno je pihalo vse huje, hitel sem kolikor sem še zmogel in hitro prišel do avta.
Tam začuda zavetrje, bicikel sem zlahka namestil na prtljažnik, čim sem pripeljal na hitro cesto pa je spet vleklo kot pri norcih. Vse do Razdrtega in še malo naprej, potem pa je silovit veter zamenjala precejšnja gneča, a je šlo brez zastojev vse do doma.
