Lepi Vršič (Cima Bella dalla val Rauna)

Listopad, sobota 30.11.2024

Na Lepem Vršiču sem bil že tolikokrat, da niti približno ne pomnim vseh vzponov. Običajno na turnih smučeh, v kopnem menda samo enkrat, takrat sva s princesko obrala še okoliške vrhe, Kok, Konjščico in Starhand. Od Kapina do Lepega Vršiča in sosednjega Koka mi je svet precej domač, prehodil, presmučal in prekolesaril sem že hudiča in pol, dočim se z dolino Ravne še nisva srečala. Je ena zadnjih, če ne prav zadnja, kjer še nisem bil. 

Parkirišče je bilo prazno, jutro mrzlo in vetrovno, ko sem se po cesti odpravil po dolini navzgor. V nekaj hišah so bili doma, iz dimnikov se je kadilo. Hlevi z živino, kure, tudi kak pes in mačka na dvorišču. Vidi se, da tod na nekaj kmetijah še vedno živijo, zato je tudi cesta asfaltna, za razliko od Vrtinjlogarskega grabna, kjer so večinoma počitniški objekti in makadam. Šel sem do zadnje hiše v zatrepu doline, tod pač še nisem hodil, in se potem vrnil skoraj do izhodišča, ne gor, ne dol grede nisem srečal nikogar. Razpotja, kjer bom nekoč prihodnjič zavil drugam, sem tudi našel.

Že precej blizu izhodišča sem zavil na pešpot, ki vodi proti koči Gortani in po kateri gre tematska pot Puanina tour, recimo, da sem šele tu dejansko začel s turo.

Skozi gozd sem prišel do asfaltne ceste in tam zavil levo v breg. Za zadnjo hišo je asfalt prešel v makadam, le ta počasi v kolovoz, ki je bil kaj kmalu še najbolj podoben mulatjeri. Le ta ni markirana, šele višje se ob poti pojavi smerokaz, ki kaže smer proti bivšemu rudarskemu naselju Ex Villaggio Cocco. Sam sem od smerokaza naprej nadaljeval v drugo smer in nekaj višje stopil na gozdno cesto, po videzu dokaj novo.

Po njej sem se lep čas zložno vzpenjal, ves čas levo, vse do nekakšnega prevala, kjer se je pričela občutno spuščati. Tod sem že imel nekaj razgledov na okoliške gore in na zahodne Julijce. Bil sem v vpadnici Koka, dobrih tristo metrov nižje, vedoč, da naprej, levo navzdol, ne smem. Pokuk na zemljevid, to je app, namešečen v telefonu, je bil dovolj, da sem videl, da je čas, da se usmerim desno. Kar "na gliho" sem nadaljeval strmo gor po gozdnem slemenu in kmalu stopil na sneg. Za dva do tri prste ga je bilo, dovolj, da sem težje sledil stečinam med sicer redko poraščenim gozdom. Sem ter tja, pa tja ter sem, in glej ga zlomka, po naključju naletim na izrazitejšo stezico, ki preči pobočje. Spet pokukam na zemljevid, vidim, da je to to, zato sledim stezički, ki se je vsake toliko skrila pod sneg, a nadaljevanja ni bilo težko udeti. Vse do večje jase, kjer je bilo snega za prst ali dva več. Kar za nosom sem stopil v gozd, tod precej podrtega drevja, in po občutku sledil tistemu, za kar sem menil, da bi znala biti steza. Enkrat bolj, drugič manj razvidno, a ves čas v pravi smeri. Nižje je precej pihalo, tudi v dolini Ravne je vleklo, mrzel severni veter, zato sem hodil v jakni. Že lep čas v zavetju mi je postalo vroče, zato naredim kratek postanek, da se slečem in odžejam. Tudi pokukam na zemljevid, kje približno sem. Videti je, da markirana pot ne more biti daleč proč. Pospravim nahrbtnik, vzamem palici v roke in ostrmim. Gledam in se čudim. Na dosegu roke, na sosednjem drevesu drevesa, na katerem sem imel prislonjeni palici, zagledam veliko obledelo markacijo.

Pustolovskega stezosledstva je bilo tako konec, dobrih sto metrov višje sem stopil na manj poraščeno pobočje in nadaljeval po čistini navzgor, nekako v vpadnici Koka. Snega je bilo kar nekaj, včasih se mi je udrlo prek gležnjev, večinoma pa je sneg prijetno hreščal pod podplati. Kmalu sem skozi krošnje dreves zagledal Lepi Vršič, po posluhu sem našel markirano pot in po njej prišel na sedlo med Kokom in Lepim Vršičem. Pobočja Koka zasnežena in v globoki senci, dan mrzel in vetroven, takoj sem vedel, da bo Lepi Vršič povsem dovolj. Višje na njem sem opazil dve postavi, že precej blizu vrha. Zaradi vetra sem se spet topleje odel, tudi kapo in rokavice sem nadel, kar celo pozimi redko storim. 

Na vrh sem stopil malce za tistima dvema, za katera se je pokazalo, da sta bili tisti dve. Ju pozdravim z bon di in salve, ena pa meni nazaj po angleško hello in če ju lahko fotografiram. Slišim, da sem menita po nemško, zato ju po nemško ogovorim tudi sam in razvije se prijeten klepet. Še prej sem ju seveda nekajkrat pritisnil, da bosta imeli fotografije za spomin. Da sta veliko pri nas v gorah, sta dejali, in da sta obe iz Celovca. Še par besed o tem in onem, tudi o turni smuki in biciklih, ena mi pokaže par fotografij, na katerih je na MTB. Še pozdrav in že ju ni bilo več. Sam sem še malce postaval na vrhu, naredil par posnetkov in se razgledal, potem pa tudi sam s hitrim korakom stopil dol ven. Res je bilo mraz, že lep čas me ni tako zeblo.

Daleč dol sem bil v senci, veter zlepa ni popustil, nikjer primernega prostorčka, da bi v zavetju sedel k počitku. Tudi kar nekaj snega, vse do razpotja, kjer sem zavil proti izhodišču. Tu sem spet srečal oni dve, ki sta si privezovali dušo na sončnem  in zavetrnem kotičku. Mahlzeit, tschüss in spet sem bil sam. Lep čas po gozdni cesti, tudi nekaj malega navzgor, potem pa na pešpot in po njej v dolino. Kmalu sem stopil na stezo, po kateri sem jo drobil gor grede, od tam do avta ni bilo daleč.

Do prihodnjič, do kopne in tople sezone, ko naredim nekaj daljši krog, ves čas po markiranih stezah. Na sam Vršič pa morda že prej, s turnimi, če bo le kaj snega pozimi.

-> fotografije Lepi Vršič (Cima Bella dalla val Rauna)

-> posnetek prehojene poti

Marina Julia-Čedad-Marina Julia (kolesarjenje, <-> 115 km, ↗ 330 m)

Listopad, sobota 16.11.2024

Lepo osmico sem naredil, takšna je pač sled prevožene poti. 

Gor grede skozi Zagraj, Krmin, San Giovanni al Natisone, itd. do Čedada, nazaj grede skozi Dolenje v Brdih, mimo Palmanove, Červinjan in Štarancan.

Čeravno mi je Tržič dobro znan, res sem pogosto tam, sem imel kar nekaj težav, da sem se bolj ali manj držal poti, ki sem si jo začrtal. Navigaciji navkljub. V mestecu sem se malce lovil zaradi del na cesti in zaradi enosmernih, da sem prišel do bolnišnice, potem pa še nekaj malega v Ronkah, da sem udel stransko cesto v Vermigliano. Ostalo je šlo kot po maslu, če sem tu pa tam nekaj deset metrov zapeljal v napačno smer in me je na to Garmin hitro opomnil, je bilo to zato, ker sem bil spet v svojem svetu, nekako odklopljen. Se dogaja in se še bo.

Do Čedada, ki je bil nekako na pol poti, sem se kar se je dalo držal stranskih cest in tako kolesaril skozenj večinoma še neznane mi vasice. V Krminu spomin na razvajanje v La Subidi v začetku oktobra in na krasen kolesarski potep, opravljen iz Humina v Brda, ne tako davno tega.

Navkljub kar hladnemu dnevu je bilo kolesarjenje uživaško, razgledi na gore čudoviti, sploh krnska skupina in predgorje Julijcev, nič manj Furlanski Dolomiti v daljavi in karnijski predalpski svet tam blizu. Podobno kot v gorah se tudi na biciklu zlahka izgubljam v spominih in željah, tudi razmišljanjih o tem in onem, le da moram biti na biciklu nekaj bolj pozoren, saj na cesti nisem sam, četudi so precej prazne, kot so bile danes.

V Čedadu sem nadaljeval s potepom po predmestju, Hudičev most in centro storico sem tokrat izpustil. Ne lakote, ne žeje nisem trpel, utrudil se tudi še nisem kaj prida, zato se tjakaj nisem zapeljal. V Prapotnem sem se spomnil na dan, ko sem kolesaril na Staro goro, fino je bilo, tako fino, da potep morda nekega dne ponovim še s cestnim biciklom in dodam nekaj kilometrov. Tu nekje se je pot obrnila nazaj proti morju, če bi bil v gorah bi dejal, da sem pričel s sestopom.

Mimo Palmanove, kjer sem tudi pogosto, sem bil kar hitro v Červinjanu. Mestece mi je bilo zadnjič tako všeč, da sem si obljubil ponoven obisk in danes sem se tod res ustavil. V centru so imeli nekakšen sejem, kup stojnic z razno razno robo, seveda tudi hrano, pa ringlšpil in kar je teh reči. Mimo stojnic sem moral peš, na kolesu se ni smelo in vsled gneče tudi ni šlo. In tako pridem do stojnice, kjer so imeli nekaj hamburgerjem podobnega, že kar lačen, in se mimogrede odločim, da si dušo privežem tukaj in ne v Tržiču. Lepinja z na rezine narezano in popečeno svinjino in veliko zelenjave je bila odlična, ocvrt krompirček nič manj. Sicer se podobnim rečem izogibam, pozabil sem že, kdaj sem zadnjič kaj podobnega, a je sedlo kot ata na mamo. 

Dobro podprt sem z zadnjimi kilometri opravil kot za šalo, ko sem stopil s kolesa pri avtu, kaj prida utrujen nisem bil. Presenečen pač, saj je Garmin izmeril, da sem prekolesaril 115 kilometrov. 

Do Solkana, kjer smo preživeli lep večer, sem razmišljal o tem, da bi lahko zjutraj sedel na kolo vsaj uro prej in na kolo namestil prednjo svetilko, če bi me na koncu lovila tema. V takem primeru bi se kaj hitro približal stopetdesetim kilometrom ...

-> posnetek prevožene poti