Listopad, sobota 30.11.2024
Na Lepem Vršiču sem bil že tolikokrat, da niti približno ne pomnim vseh vzponov. Običajno na turnih smučeh, v kopnem menda samo enkrat, takrat sva s princesko obrala še okoliške vrhe, Kok, Konjščico in Starhand. Od Kapina do Lepega Vršiča in sosednjega Koka mi je svet precej domač, prehodil, presmučal in prekolesaril sem že hudiča in pol, dočim se z dolino Ravne še nisva srečala. Je ena zadnjih, če ne prav zadnja, kjer še nisem bil.
Parkirišče je bilo prazno, jutro mrzlo in vetrovno, ko sem se po cesti odpravil po dolini navzgor. V nekaj hišah so bili doma, iz dimnikov se je kadilo. Hlevi z živino, kure, tudi kak pes in mačka na dvorišču. Vidi se, da tod na nekaj kmetijah še vedno živijo, zato je tudi cesta asfaltna, za razliko od Vrtinjlogarskega grabna, kjer so večinoma počitniški objekti in makadam. Šel sem do zadnje hiše v zatrepu doline, tod pač še nisem hodil, in se potem vrnil skoraj do izhodišča, ne gor, ne dol grede nisem srečal nikogar. Razpotja, kjer bom nekoč prihodnjič zavil drugam, sem tudi našel.
Že precej blizu izhodišča sem zavil na pešpot, ki vodi proti koči Gortani in po kateri gre tematska pot Puanina tour, recimo, da sem šele tu dejansko začel s turo.
Skozi gozd sem prišel do asfaltne ceste in tam zavil levo v breg. Za zadnjo hišo je asfalt prešel v makadam, le ta počasi v kolovoz, ki je bil kaj kmalu še najbolj podoben mulatjeri. Le ta ni markirana, šele višje se ob poti pojavi smerokaz, ki kaže smer proti bivšemu rudarskemu naselju Ex Villaggio Cocco. Sam sem od smerokaza naprej nadaljeval v drugo smer in nekaj višje stopil na gozdno cesto, po videzu dokaj novo.
Po njej sem se lep čas zložno vzpenjal, ves čas levo, vse do nekakšnega prevala, kjer se je pričela občutno spuščati. Tod sem že imel nekaj razgledov na okoliške gore in na zahodne Julijce. Bil sem v vpadnici Koka, dobrih tristo metrov nižje, vedoč, da naprej, levo navzdol, ne smem. Pokuk na zemljevid, to je app, namešečen v telefonu, je bil dovolj, da sem videl, da je čas, da se usmerim desno. Kar "na gliho" sem nadaljeval strmo gor po gozdnem slemenu in kmalu stopil na sneg. Za dva do tri prste ga je bilo, dovolj, da sem težje sledil stečinam med sicer redko poraščenim gozdom. Sem ter tja, pa tja ter sem, in glej ga zlomka, po naključju naletim na izrazitejšo stezico, ki preči pobočje. Spet pokukam na zemljevid, vidim, da je to to, zato sledim stezički, ki se je vsake toliko skrila pod sneg, a nadaljevanja ni bilo težko udeti. Vse do večje jase, kjer je bilo snega za prst ali dva več. Kar za nosom sem stopil v gozd, tod precej podrtega drevja, in po občutku sledil tistemu, za kar sem menil, da bi znala biti steza. Enkrat bolj, drugič manj razvidno, a ves čas v pravi smeri. Nižje je precej pihalo, tudi v dolini Ravne je vleklo, mrzel severni veter, zato sem hodil v jakni. Že lep čas v zavetju mi je postalo vroče, zato naredim kratek postanek, da se slečem in odžejam. Tudi pokukam na zemljevid, kje približno sem. Videti je, da markirana pot ne more biti daleč proč. Pospravim nahrbtnik, vzamem palici v roke in ostrmim. Gledam in se čudim. Na dosegu roke, na sosednjem drevesu drevesa, na katerem sem imel prislonjeni palici, zagledam veliko obledelo markacijo.
Pustolovskega stezosledstva je bilo tako konec, dobrih sto metrov višje sem stopil na manj poraščeno pobočje in nadaljeval po čistini navzgor, nekako v vpadnici Koka. Snega je bilo kar nekaj, včasih se mi je udrlo prek gležnjev, večinoma pa je sneg prijetno hreščal pod podplati. Kmalu sem skozi krošnje dreves zagledal Lepi Vršič, po posluhu sem našel markirano pot in po njej prišel na sedlo med Kokom in Lepim Vršičem. Pobočja Koka zasnežena in v globoki senci, dan mrzel in vetroven, takoj sem vedel, da bo Lepi Vršič povsem dovolj. Višje na njem sem opazil dve postavi, že precej blizu vrha. Zaradi vetra sem se spet topleje odel, tudi kapo in rokavice sem nadel, kar celo pozimi redko storim.
Na vrh sem stopil malce za tistima dvema, za katera se je pokazalo, da sta bili tisti dve. Ju pozdravim z bon di in salve, ena pa meni nazaj po angleško hello in če ju lahko fotografiram. Slišim, da sem menita po nemško, zato ju po nemško ogovorim tudi sam in razvije se prijeten klepet. Še prej sem ju seveda nekajkrat pritisnil, da bosta imeli fotografije za spomin. Da sta veliko pri nas v gorah, sta dejali, in da sta obe iz Celovca. Še par besed o tem in onem, tudi o turni smuki in biciklih, ena mi pokaže par fotografij, na katerih je na MTB. Še pozdrav in že ju ni bilo več. Sam sem še malce postaval na vrhu, naredil par posnetkov in se razgledal, potem pa tudi sam s hitrim korakom stopil dol ven. Res je bilo mraz, že lep čas me ni tako zeblo.
Daleč dol sem bil v senci, veter zlepa ni popustil, nikjer primernega prostorčka, da bi v zavetju sedel k počitku. Tudi kar nekaj snega, vse do razpotja, kjer sem zavil proti izhodišču. Tu sem spet srečal oni dve, ki sta si privezovali dušo na sončnem in zavetrnem kotičku. Mahlzeit, tschüss in spet sem bil sam. Lep čas po gozdni cesti, tudi nekaj malega navzgor, potem pa na pešpot in po njej v dolino. Kmalu sem stopil na stezo, po kateri sem jo drobil gor grede, od tam do avta ni bilo daleč.
Do prihodnjič, do kopne in tople sezone, ko naredim nekaj daljši krog, ves čas po markiranih stezah. Na sam Vršič pa morda že prej, s turnimi, če bo le kaj snega pozimi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar