Ricovero Igor Crasso (Rezija, Solbica)
Gruden, sreda 25.12.2024
Pred koncem leta sem si zaželel Rezije, Ta rožina dolina (klik) mi je res ljuba, rad se vračam in se tudi še bom, če le ni drugače nekje zgoraj zapisano.
Za izhodišče sem izbral parkirišče pred muzejem brusačev, do Ladine je ravno prav daleč, da se primerno ogreješ. Nad zadnjimi hišami, kjer se prične kar strm kolovoz, sem slekel jakno, sonček je prijetno grel, ujel primeren korak in se preselil v svet Dardaja (klik) in Löla Kotliča (klik).
Popazil sem na korak, saj nekaj časa nisem kaj prida migal in nisem vedel, kako sem kaj kondicijsko. Do stavola Tuursi mi je pot minila hitro, tam sem stopil na sneg, presenečen po svoje, saj sem menil, da bo snežna meja nekaj višje. Tod sem bil deležen prvih razgledov, dan je bil res prelesten, kar smejalo se mi je od vsega lepega. Snega tod še ni bilo kaj prida, a dovolj, da je bila stara gaz lepo vidna. Ker mi je šel vzpon dobro od nog sem stopil hitreje, prijalo je globoko zadihati in pošteno pretegniti noge po daljšem času. Spominjal sem se minulih potov v teh koncih, še največkrat s princesko, tudi nekaj še neuresničenih želja se mi je motalo po glavi. Bo, kar bo, če bo. Tako nekako.
Na razpotju, kjer bi si pot lahko podaljšal skozi Pusti gost, sem malce postal, če ne bi bilo kar nekaj snega in bi bilo v tisto smer tudi shojeno, bi morebiti to res storil, ker se mi ni ljubilo gaziti in ker sem predvideval, da bo z višino snega več, sem raje sledil gazi proti zavetišču. Po Pustem gostu sem tako ali tako že hodil, ne enkrat, nič ne de, če ga danes ne obiščem. In sem nadaljeval navkreber, malce odklopljen od tukaj in zdaj in kar hitro prišel tako visoko, da sem skoraj slutil zavetišče nedaleč nad mano. Res sem bil presenečen, kako dobro in zlahka mi je šla pot izpod nog. Z višino je postalo hladneje, pričelo je pihati, jopica ni bila več dovolj. Pri razpotju, kjer bi prišel gor, če bi šel skozi Pusti gost, je že pošteno vleklo, a se je veter nekaj višje umiril in počutje je bilo koj prijetnejše. Od razpotja gor ven je bila stara gaz zapihana in zasnežena, sprva se je udiralo samo nad gleženj, kaj kmalu pa tudi globlje, včasih celo do kolen. Vedoč, da zavetišče ni daleč, me gaženje ni motilo, kaj motilo, po res dolgem času je prav prijalo. Sem pa tja, pa tja pa sem, nekako prečno gor, pa malo cik cak in že sem zagledal vihrajočo zastavo nad seboj. Še prej sem šel mimo razpotja, kjer se zavije na Picco Peloso, tega sem si obetal nazaj grede. Prvo zastava, par korakov višje streha in kmalu zatem zavetišče in tutta la sua dimensione. Zadnji ovinek sem izpustil, kar na gliho sem stopil gor ven, kar ni bilo najpametneje, saj se je globoko udiralo, prhek sneg se je mlel pod podplati, podlaga pa takšna, da nisem vedel, na kaj sem stopil. Ni dosti manjkalo, pa bi se prekucnil. Kakorkoli, tistih nekaj deset metrov sem zmogel in že sem bil pred zavetiščem.
Presenetljivo tod ni pihalo, bilo je prav prijetno, zato sem se lep čas razgledoval in martinčkal. V samo zavetišče nisem pogledal, duri so bile lepo zaprte, sam pa nisem imel nobene potrebe, da bi stopil noter. Če bi vleklo, morda.
Ko sem se naužil razgledov, energijske ploščice in izotoničnega napitka, sem se odpravil v dolino. Ni druge, vedno znova tako. Mimogrede sem bil na ovinku, kjer sem zavil proti Piccu Pelosu. Povzpel sem se na prvi vršiček, najvišji, vsi naslednji so bili nižji. Zoprno, prhek sneg se je mlel pod nogami, stop ni bil trden, zato nisem nadaljeval na naslednje navzdol. Vrnil sem se in nadaljeval po poti, po kateri sem prišel gor. Ali sem bil na Pelosu ne vem, na višinomer nisem pogledal, Relive, ki mi je posnel pot, pa namiguje, da sem bil blizu, vrh njega pa ne. Nič ne de, v načrtu je ponoven obisk, že lep čas, iz druge strani, v kopnem. In se srečava takrat, če do takrat pride seveda.
Dol grede je šlo seveda lažje, ponekod sem se kar podričal po snegu. Nižje sem bil, topleje je bilo, kmalu je bila že jopica skoraj odveč. Gor grde pomrznjena gaz je bila sedaj mehkejša, nič več ni hreščalo pod podplati, a sem vseeno moral popaziti na korak, saj je ponekod drselo, da je bilo veselje. Pri stavolu Tuursi sem se še zadnjič razgledal proti zatrepu doline, potem pa stopil v gozd iz katerega sem prišel tik nad Ladino. Tam sem pozdravil starejšega moža, ki je pripravljal drva pred hišo, potem pa do muzeja pomahal še dvema voznikoma, ki sta se pripeljala mimo.
To je to, kar se tiče Rezije za letos. Pravi balzam za dušo, ki zaleže za kar nekaj časa. Do naslednjič, sem pomahal Solbici, ko sem se mimo božje njive odpeljal domu naproti . . .
Ni komentarjev:
Objavite komentar