Gruden, četrtek 26.12.2024
Kot kontrast zimski Reziji sem razmišljal o morju in biciklu. Med potjo iz Solbice domov sem imel vrh glave dovolj časa, da razmislim kam jutri, torej danes. Kar nekaj kolesarskih potepov sem imel v mislih, večino v okolici Gradeža, nekaj njih celo na hrvaški obali. Nekaj bom že izbral, sem si mislil, vse dokler doma nisem preveril vremenskih obetov. Jasno, krasno, sončno, ni da ni. Žal tudi močna burja, tako pri nas, kot vzhodno in zahodno. Torej peš, si mislim, ni druge. Razmišljam o nižjih hribih, kopnih, kar se spomnim, da sem tudi nad hrvaškim morjem opravil že celo vrsto čednih potepov, ne samo pri nas in na laškem. Grobniške Alpe odmislim, tam sem bil res že precejkrat, verjetno tudi še bom, potem pomislim na Učko, a me tudi ta ne mika kaj prida, bil že dvakrat, v tretje jo nameravam z biciklom. Kar se mi utrne, da sem davno tega bral o nekem vrhu sorazmerno blizu Učke, ki se mi je zdel greha vreden, in da sem se nedolgo tega na ta vrh ponovno spomnil, ko sem med načrtovanji kolesarskih potepanj ob hrvaški obali zasledil Brseč. Pobrskal sem po mojih "nekoč" in hitro povezal Brseč s Sisolom.
Od Jelšan do izhodišč za potepe v Grobniških Alpah bi znal pripeljati skoraj zaprtih oči, tolikokrat sem že bil v tistih koncih. Tudi Opatija mi ni tuja, Brseč pač, če sem se kdaj peljal mimo, kar se je zelo verjetno zgodilo v minulih desetletjih, mi je povsem ušel iz spomina. Pač ni tako monden kot Lovran, Ika, Opatija, ..., in si ga je težje zapomniti.
Parkiral sem v vasici na parkirišču tik balinarskega igrišča in se skoznjo sprehodil do glavne ceste, onkraj katere sem udel markirano peš pot. Čeravno naj bi se burja v jutranjih urah unesla, je še vedno vleklo kot pri norcih, včasih mi je prav zažvižgalo okoli ušes. Hitro sem bil nad zadnjimi hišami, seveda v takem nikjer nikogar. V redkem gozdu, bolj grmičevju, mi gola drevesa niso nudila kaj prida zavetja, a vseeno dovolj, da je bil vzpon prijetnejši. Če drugega ne, vsaj močni sunki niso več zmogli do mene, dočim je nekaj višje še vedno bučalo. Kar hitro sem prišel do prelestnih razgledov na Grobniške Alpe nad Reko, zasnežene precej nizko, vesel sem bil, da se nisem odpravil v tiste konce. Tudi Reka kot na dlani, čeravno daleč, pa bližnji Cres, skoraj tako blizu, da bi vrgel kamen nanj. Morje je bilo razburkano, a je bilo vseeno videti nekaj ladij na njem, tudi trajekt iz Brestove na Cres je plul.
Pot me je privedla do jezerca, kjer ni pihalo, zato sem si tod malce oddahnil, postal in odžejal. Čeravno šele nekje na pol poti do vrha, sem bil prav zadovoljen, da sem se odpravil v te kraje, burji navkljub. Davno tega, ko sem bil prvič na Učki oziroma Vojaku, sem med brskanjem po spletu našel zanimivo turo in sicer iz Plomina na Učko. Precej grebenska zadeva, pot gre seveda tudi preko Sisola, danes bom videl kako je videti vse skupaj. Delček tega, seveda.
Nad jezerom sem prišel v bolj odprt svet, burja je bila tod nekaj znosnejša, vršni greben Sisola se je od tod lepo videl. Na prvi pogled niti ne tako blizu, kot je dejansko bil. Vsake toliko sem se obrnil nazaj, radi razgledovanja, med enim od teh sem presenečeno ugotavljal, da je Brseč videti presenetljivo nizko. Tod so razgledi zmogli tudi do Krka in Lošinja in še marsičesa, višje si, več vidiš. Potem me je pot spet popeljala v gozd, kjer sem kmalu prišel do naravnega okna, imenovanega Provrtenica. Tudi tod brezvetrje, a se bučanja burje višje ni dalo preslišati. Tu nekje so se pričele pojavljati prve krpe snega, bolj poprh, tudi mrzlo je postalo precej bolj, kot je bilo do tod. Ogledal sem si naravno okno, potem pa nadaljeval proti vrhu, do kamor so smerokazi obetali še dvajset minut hoje.
Čim sem stopil nekaj deset metrov višje mi je pričelo vleči okoli ušes, veter se je potem samo še stopnjeval in do vrha sem se moral precej pomujati. Tudi snežni poprh je dodal svoje, razbit skalnat greben je bil spolzek in drseč, vrh tega sem moral ob najmočnejših sunkih počepniti ali se prijeti bližnjega drevesa, saj me je drugače pošteno zamajalo. Verjetno se mi je ravno zaradi orkanskega vetra greben do bližnjega vrha kar malce vlekel, vsakič, ko sem naredil kak posnetek, se mi je skoraj zanohtalo. Prvi vršič še ni bil vrh, potem še naslednjih nekaj ne, končno pa sem le zagledal skrinjico in kamnito obeležje in kmalu tja tudi prisopihal. Sicer zaraščen vrh vseeno nudi nekaj razgledov, na eno stran na Čepiško polje in na drugo na Kvarnerski zaliv, z grebena je seveda lepo vidna tudi Učka.
V takem mi do posedanja in razgledovanja na vrhu kakopak ni bilo, naredil sem par posnetkov in se kaj hitro odpravil nazaj dol. Do naravnega okna enako kot gor grede precej zoprno, vremenske neprilike recimo, potem pa sem bil iz hudega ven. Nekaj nižje sem se slekel, saj sem imel oblečeno vse, kar sem imel s seboj, pa malce sem počil ob poti, potem pa nadaljeval s sestopom. Dol grede je bilo prijetnejše, veter je popustil, pa tudi razglede sem imel ves čas pred seboj, dočim sem se gor grede moral ozirati nazaj. Običajno gre navzdol lažje kot navzgor, tudi tokrat tako, mimogrede sem bil pri jezeru. Par trenutkov za posnetke in razgledovanje, potem pa še tisto malo do Brseča.
Prav fin potep je bil, prijetno drugačen, predvsem radi koncev, kjer sem vandral. Iz Plomina gor tudi vodi lepa pot, pa še kaj se najde v okolici, tako da se kaj lahko še vrnem. Ne samo peš, tudi z biciklom . . .
Ni komentarjev:
Objavite komentar