Tržič/Monfalcone kot izhodiššče in Čedad/Cividale del Friuli kot ciljna destinacija, tja in nazaj čim več po različnih cestah, mimo in skozi druge vasi(ce), da bode bolj pestro.
Burja je končno popustila in spet sem sedel na bicikel. Jutranje temperature vsaj malo nad ničlo mi zadostujejo, da se odpravim nekam ob obalo, običajno v Tržič ali Gradež, in se tam kolesarsko sprehodim. Čez dan se potem ogreje na pet do deset, včasih celo nad deset stopinj, tudi danes tako, to pa so vsaj zame povsem prijetne temperature za rekreativno udejstvovanje.
Običajno parkiram v Marini Julii, če nadaljujem v smeri Gradeža, ali pod železniško postajo, če se zapeljem v notranjost, kot sem se danes. V Marini še nikoli nisem imel težav s prostim parkirnim mestom, dočim sem pod železniško vedno našel enega izmed zadnjih, danes pa še tega ne. K sreči sta med kroženjem po velikem parkirišču mimo prišla dva policista in mi prijazno svetovala, kam naj grem parkirat. Zelo blizu, skoraj prazno, seveda brezplačno, enako kot v Marini in pod železniško.
Običajno traja nekaj časa, da pripravim vse potrebno, preden sedem na kolo. Prednja in zadnja lučka, pa Garmin, pijača in prigrizek, običajno izotoničen napitek in energijska ploščica, tudi dve ali tri, odvisno kaj imam za bregom, to je, na kako dolg potep se odpravljam, pa priročno orodje in žepna električna tlačilka, vetrovka ali brezrokavnik. Se nabere, ni kaj. V gorah je lažje, kar potrebujem vržem v nahrbtnik, prostora zlepa ne zmanjka, pogosto imam s seboj kaj za povrh, tako za vsak slučaj. Na biciklu sem brez nahrbtnika in brez torbic, vse gre v žepe, zato traja, da zložim in porazporedim, kar potrebujem. Kar gre, vaja dela mojstra, vsaj pregovor kaže v to smer.
Današnji potep sem približno podobno že prevozil, po etapah, a sem navkljub Garminu v nekaj krožiščih izbral napačen izvoz. Nič hujšega, parkrat sem obrnil in udel pravo smer, več ali manj pa je šlo kot mora greti. Kraji in ceste se ponavljajo, končna destinacija pa je enkrat ta, drugič ona, in ker so mi krožišča in križišča kar domača, včasih zavijem po posluhu, drugače kot Garmin narekuje, takrat moram nazaj. Običajno, včasih pa mi je kak kraj dovolj domač, da nadaljujem za nosom in se kasneje vrnem na začrtano ruto.
Čeravno nekaj časa nisem sedel na kolo, mraz in burja in še kaj, mi je šlo kar dobro, verjetno bi na kakšnem resnejšem klancu bilo drugače. Danes le teh nisem imel, šlo je bolj ali manj po ravnem. Na ravninskih potepih rad močneje pritisnem na pedala, vedoč, da se bom na koncu že nekako prišlepal do avta, če me bo kondicijsko navilo oziroma bom pretiraval. Danes je šlo spodobno hitro in na koncu nisem bil kaj prida zgonjen, nekaj rezerve je še bilo, kar je seveda fino fajn.
Skozi Zagraj in Gradišče ob Soči do Krmina, od tam do Čedada skozi Koren, od Čedada nazaj do Krmina pa skozi Buttrio, za kraj slovenskega imena ne najdem, po furlansko mu pravijo Buri. Večji del sem kolesaril po stranskih cestah, tam malo prometa, včasih kilometre dolgo nobenega avta, nekaj malega pa sem moral po glavnih prometnicah, tam ponekod precej prometno, a nič hujšega oziroma nadležnega. V toplejših letnih časih sem vajen, da se ustavim kje ob poti in na kaki terasi kaj prigriznem, običajno kofe in brioche, sedaj pa so terase zaprte in mi nekako ne znese, da bi pred kafetarijo nekam prislonil kolo in stopil za šank. Morda še bom, človek se vsega navadi. V Čedadu živahno, priprave na novoletno rajanje, zato par ulicih zaprtih. Malce sem, pa malce tja, radi spominov, sem sva z Majo enako rada zahajala kot v Humin in Gradež, zatem pa na drugi strani mesteca ven in naokoli nazaj proti morju.
Fajn je bilo, res fino, zelo vesel, da mi je ob izteku leta zneslo oboje, gore in kolo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar