Matajur

Gruden, sobota 28.12.2024

Šest let tega, v začetku decembra je bilo, sem bil nazadnje tod. Če sva imela takrat s princesko kopno pot vse do vrh Matajurja, sem danes skoraj ves čas hodil po snegu, vršaci pa so bili takrat in danes skoraj kopni. Pred šestimi leti pobeljeni samo najvišji, danes pa še ti ne kaj prida. Če se spomnim smuka z Matajurja nekaj deset let tega in obilice snega v tistih časih, se mi kar milo stori.

Parkirišče nad Avso je bilo skoraj prazno, le eno vozilo, z ozirom na krasne vremenske obete sem pričakoval, da nas bo več. Na začetku malce blatnega kolovoza, zatem na pešpot v gozd, od tam naprej sneg vse do vrha, z izjemo Mrzlega vrha, tam skoraj kopno. Z bližnjega travnika prvi razgledi na Krn z okoliškimi vršaci, potem pa skozi gozd, kjer je pomrznjena gaz prijetno hreščala pod podplati. Nasmehnil sem se ob misli, da mi je tudi danes, tako kot šest let tega, pot do Mrzlega vrha minila mimogrede, kot neke sorte ogrevanje pred vzponom, čeravno sem moral že do sem nekaj malega v breg. Vrh skoraj kopen,  tod sem dohitel dva Italijana, čigar vozilo je bilo spodaj v Avsi. Kasneje se nismo več srečali, zna biti, da je bil Mrzli vrh njun cilj, saj njunega avta ni bilo več, ko sem se vrnil. Malce razgledovanja, par posnetkov, potem pa naprej gor ven. 

Krajši sestop do Idrske planine v senci, tu precej hladno, naprej pa spet sonček in skoraj pomlad. Po položni zasneženi cesti sem stopil hitreje, od razpotja naprej, kjer sem spet udel peš pot, pa zložneje, kaj bi hitel v tako prelestnem dnevu. V senci je bilo hladno, vse do grebena, kjer sem prvič pokukal proti morju in spet stopil v pomlad. Vrh je bil na dosegu roke oziroma noge, a sem se do tja moral še nekaj malega pomujati. Spomini na minule obiske Matajurja so se mi v mislih odvrteli kot film, tisti izpred dobrih deset let je bil še posebej živ. Z Majo, oba polna upanja, ne vedoč, da je to najin zadnji vzpon, najin zadnji hrib . . . 

Na vrhu še ni bilo običajne gneče, v miru sem naredil nekaj posnetkov v to in ono smer in se dodobra razgledal. Spominov malo morje, ne samo na Matajur, tudi na bližnje in manj bližnje hribe in gore. Toliko njih, da so najstarejši že pošteno obledeli, marsikateri od njih pa se je zelo verjetno že izgubil v večnosti. Med razgledovanjem me je prešinilo, da je današnji potep do neke mere podoben tistemu izpred šestih let. Takrat s princesko in do izhodišča prek Predela, danes sam skozi Idrijo, ostalo pa kot zadnjič. Taista pot na vrh ino nazaj, prav tako obisk zadnje doline pod Triglavom po turi.

Sčasoma se nas je na vrhu nabralo kar nekaj, zato sem se odpravil v dolino. Do razpotja, kjer sem zavil na našo stran, sem zasanjano zrl na morje, na ljube mi kraje, ki jih vedno znova obiskujem. Sestop do križišča blizu Idrske planine je minil kot bi trenil, naprej do avta je šlo prav tako precej na izi. Mrzli vrh sem obšel po cesti, kar dolgo časa sem se držal nje, potem pa že precej nizko prečil v gozd, kjer sem udel pešpot in se po njej vrnil do avta. Sneg se je ojužil do te mere, da sem imel občutek, kot bi čofotal po lužah.

Po turi pa še obisk Kopiščarjevih, po Čistem vrhu nisem bil več tam. Nad zadnjo dolino pod Triglavom je sijalo sonce, dočim je bila Zajnca v senci, saj sonce v tem času ne zmore do nje. 

Justi in Vinko sta me bila vesela, jaz njiju nič manj. Med prijetnim klepetom o tem in onem sta me bogato postregla, teknilo je, da je bilo veselje. Po kofetku si zaželimo prijetne novoletne praznike in že sem bil na poti domov. Še preden sem zmogel na gorenjsko stran sem vedel, kje in kaj bom pojutrišnjem.

-> fotografije Matajur (2024)

-> posnetek prehojene poti