Listopad, sobota 16.11.2024
Lepo osmico sem naredil, takšna je pač sled prevožene poti.
Gor grede skozi Zagraj, Krmin, San Giovanni al Natisone, itd. do Čedada, nazaj grede skozi Dolenje v Brdih, mimo Palmanove, Červinjan in Štarancan.
Čeravno mi je Tržič dobro znan, res sem pogosto tam, sem imel kar nekaj težav, da sem se bolj ali manj držal poti, ki sem si jo začrtal. Navigaciji navkljub. V mestecu sem se malce lovil zaradi del na cesti in zaradi enosmernih, da sem prišel do bolnišnice, potem pa še nekaj malega v Ronkah, da sem udel stransko cesto v Vermigliano. Ostalo je šlo kot po maslu, če sem tu pa tam nekaj deset metrov zapeljal v napačno smer in me je na to Garmin hitro opomnil, je bilo to zato, ker sem bil spet v svojem svetu, nekako odklopljen. Se dogaja in se še bo.
Do Čedada, ki je bil nekako na pol poti, sem se kar se je dalo držal stranskih cest in tako kolesaril skozenj večinoma še neznane mi vasice. V Krminu spomin na razvajanje v La Subidi v začetku oktobra in na krasen kolesarski potep, opravljen iz Humina v Brda, ne tako davno tega.
Navkljub kar hladnemu dnevu je bilo kolesarjenje uživaško, razgledi na gore čudoviti, sploh krnska skupina in predgorje Julijcev, nič manj Furlanski Dolomiti v daljavi in karnijski predalpski svet tam blizu. Podobno kot v gorah se tudi na biciklu zlahka izgubljam v spominih in željah, tudi razmišljanjih o tem in onem, le da moram biti na biciklu nekaj bolj pozoren, saj na cesti nisem sam, četudi so precej prazne, kot so bile danes.
V Čedadu sem nadaljeval s potepom po predmestju, Hudičev most in centro storico sem tokrat izpustil. Ne lakote, ne žeje nisem trpel, utrudil se tudi še nisem kaj prida, zato se tjakaj nisem zapeljal. V Prapotnem sem se spomnil na dan, ko sem kolesaril na Staro goro, fino je bilo, tako fino, da potep morda nekega dne ponovim še s cestnim biciklom in dodam nekaj kilometrov. Tu nekje se je pot obrnila nazaj proti morju, če bi bil v gorah bi dejal, da sem pričel s sestopom.
Mimo Palmanove, kjer sem tudi pogosto, sem bil kar hitro v Červinjanu. Mestece mi je bilo zadnjič tako všeč, da sem si obljubil ponoven obisk in danes sem se tod res ustavil. V centru so imeli nekakšen sejem, kup stojnic z razno razno robo, seveda tudi hrano, pa ringlšpil in kar je teh reči. Mimo stojnic sem moral peš, na kolesu se ni smelo in vsled gneče tudi ni šlo. In tako pridem do stojnice, kjer so imeli nekaj hamburgerjem podobnega, že kar lačen, in se mimogrede odločim, da si dušo privežem tukaj in ne v Tržiču. Lepinja z na rezine narezano in popečeno svinjino in veliko zelenjave je bila odlična, ocvrt krompirček nič manj. Sicer se podobnim rečem izogibam, pozabil sem že, kdaj sem zadnjič kaj podobnega, a je sedlo kot ata na mamo.
Dobro podprt sem z zadnjimi kilometri opravil kot za šalo, ko sem stopil s kolesa pri avtu, kaj prida utrujen nisem bil. Presenečen pač, saj je Garmin izmeril, da sem prekolesaril 115 kilometrov.
Do Solkana, kjer smo preživeli lep večer, sem razmišljal o tem, da bi lahko zjutraj sedel na kolo vsaj uro prej in na kolo namestil prednjo svetilko, če bi me na koncu lovila tema. V takem primeru bi se kaj hitro približal stopetdesetim kilometrom ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar