Žabnice-Tablja-Mokrine-Šmohor-Megvarje-Trbiž-Žabnice (kolesarjenje, <-> 97 km, ↗ 1450 m)

Mali srpan, sreda 30.7.2025

Po daljšem deževnem obdobju je končno posijalo sončece. Nekaj slabše napovedi za gorski svet, vršaci v oblakih ino meglah že tekom dopoldneva, okoli poldneva možne prve plohe, popoldan izjemoma kakšna nevihta, so me napotile, da spet sedem na bicikel. Čeravno me že pošteno srbijo pete glede nekaj dolgo si obetanih tur, ne gre, da se jih po letih čakanja lotim v ne najlepšem vremenu.

Tudi na Mokrine (Passo di Pramollo, Naßfeld)  sem prvič pomislil lani, tako kot na Reklanico, in oboje hitro pozabil, želja je enostavno preveč. In ko sem sedaj videl, da bo radi vremena spet bicikel namesto gora sem si rekel, čemu ne bi še Mokrine, če si že Reklanico pred kratkim. Da se ne bi vračal po taisti poti, sem se odločil, da se od tam spustim na avstrijsko stran in se po Ziljski dolini vrnem na laško in tam do avta. Itinerar je bil narejen, počakal sem, da se je izlilo, in se danes odpravil na pot.

Jeseni, pozimi in spomladi se kot izhodišče ponavljajo Marina Julia, Gradež, Vipava, tudi Humin in še kaj, sedaj so se začele ponavljati Žabnice. Čemu ne, v to in ono smer je juhuhu potepuških možnosti, tako peš, kot z biciklom. Pozimi, če je sreča s snegom, seveda tudi na smučeh. Danes je bilo pod nadvozom toliko prostora, da kar nisem vedel, kam naj ga vtaknem. Avto, seveda, povsem dugače kot ob koncih tedna, če nisi prav zgoden. Urno pripravim vse potrebno in se že četrtič v zadnjih dveh mesecih odpeljem po Kanalski dolini navzdol.

Ukve, Naborjet, oboje po periferiji, še nekaj zaselkov in že sem v Tablji. Nad mestece se zapeljem še toplo oblečen, rokavčki in vetrovka so zakon, sploh med Žabnicami in Ukvami, kjer si v globoki senci, pa še skozi tunele moraš. Na križišču, kjer lahko greš dol v Tabljo, gor v Mokrine, tudi v Val Aupo ali na Lonice, se ustavim in pripravim na vzpon. V žepe trikoja pospravim odvečna oblačila, pozobam energijsko plošico in naredim par požirkov izotoničnega napitka, Zdaj se bo pa začelo, se menim sam s seboj, dobro vedoč, kakšen klanec me čaka do prelaza. Že v avtu se mi je pot gor grede zdela strma, kaj šele bo na biciklu. No, po Dolomitih in tamkajšnjih izkušnjah me ni kaj dosti skrbelo, da ne bo čisto na izi, sem se pa tudi zavedal.

Kot običajno sem pričel zmerno in kaj hitro ujel pravšnji tempo. Še nekaj okljukov in že me ni bilo. No, skoraj, spet enkrat sem se tako intenzivno preselil v svoj svet, da sem okolico dojemal skoraj vzporedno. Jaz v enem, vse okoli mene pa v drugem svetu. Krasen občutek, tako na biciklu, kot v gorah, še posebej na turnih smučeh. Malodane božansko.

Cesta mi je ostala precej bolj v spominu kot tista skozi Reklanico, kaj mi ne bi, ko pa sem se tod v minulih desetletjih res pogosto vozil gor pa dol. Zdaj sem že tako zverziran, da kar med vožnjo naredim škljoc, ko se mi kaj zdi vredno spomina. Samo res strmi klanci mi še delajo težave, držeč balanco z eno roko, ampak praksa dela mojstra, zato je z vsakim klancem lažje. Grizem v bolj ali manj strm klanec, vsake toliko naredim kak požirek, tudi kak posnetek, in pripeljem do mostu, onkraj katerega se prične najstrmejši del vzpona. Kar gre, počasi se daleč pride, kilometrov do prelaza je vse manj, višina se vztrajno nabira. Veter se stopnjuje, sonce se vse bolj skriva za temne oblake, na trenutke me prav zazebe. 

Na manj strmem močneje pritisnem na pedala, kaj kmalu sem na ovinku, kjer je zapuščena kasarna financarjev, od koder se lahko gre do Baite Winkel, na Mali vrh (Monte Malvuerich) in še marsikam. Tod že vem, da je do prelaza samo še malenkost, par okljukov, nekaj malega višine in bom tam. Že nekaj časa sem opazoval temne oblake, ki so se ovijali okoli vršacev, na trenutke sem imel občutek, da bo vsak čas padla kakšna kaplja. 

In potem ravnina, na desni hoteli in restavracije, na levi pa veliko jezero in ob njem precej bivalnikov. Konjski Špik in Veliki Koritnik sta pokrita z gostimi temnimi oblaki, dočim so Krniške skale na drugi strani še obsijane s soncem. Zaradi hladnega vremena in temnih oblakov sem se mimogrede odločil, da nadaljujem v dolino in si tam nekje privoščim počitek in okrepčilo. Res mi ni bilo do tega, da bi me med brzenjem dol ven dobila kaka ploha.

Zapeljem se mimo jezera na avstrijsko stran in se tam ustavim, da se oblečem in nekaj malega popijem. Še nekaj minut za spomine na alpske in turno smuške podvige v teh koncih, pa na kopne ture, seveda tudi na njih, s katerimi sem smučal ali se potepal tod okoli. Še zadnji pokuk sem ter tja in že sem brzel v dolino. Lep čas je bila  cesta dokaj načeta, nekajkrat sem se ustrašil, da mi bodo izpadle vse plombe, tako me je prerukalo. Nižje je bilo boljše, a do konca nisem upal spustiti, saj sem čutil utrujenost in tudi roke so bile razbolele zaradi lukenj na cesti in radi tega trdno držeče balance. Že precej blizu doline sem se ustavil na razgledišču, od koder sem imel krasen pogled na slapove onstran in na cestne okljuke nekaj nižje. 

Do doline ni bilo daleč, skozi Dropolje (Tröpolach) sem dobesedno švignil, potem pa blizu glavne ceste udel kolesarsko stezo Gailtal Radweg R3. Še pred Šmohorjem (Hermagor) sem začutil, da bi bilo dobro nekaj pojesti, ker pa se je kolesarska steza samemu kraju ognila, sem se potolažil z energijsko ploščico, tudi napitka mi ni primanjkovalo. Kolesarjenje po Ziljski dolini je bilo prekrasno, res čudovito, vseskozi po od glavne ceste ločeni kolesarski stezi, le tu pa tam nekaj malega po lokalnih cestah, kjer skorajda ni bilo prometa. Sila podobno kot na laški strani v Kanalski in Železni dolini ali ob obali okoli Tržiča, Gradeža in Ogleja, tudi okoli Humina in Pušje vasi. Lep čas je trajalo, da sem prišel do gostilne, kjer sem si privezal dušo. Ob Preseškem jezeru (Presseggersee) blizu kolesarske ni bilo nobenega lokala, ovinkov do obale se mi ni ljubilo delati, marsikje tudi makadam in zapornice, prav tako se mi ni dalo zaviti v to ali ono vas ob poti. In tako pripeljem v Blače (Vorderberg), tam pa gostilna in krasen vrt, z mizo pod veliko lipo. Skoraj skušam naročiti po laško, kar se spomnim kje sem, zato po nemško naročim jabolčni zavitek, kofetek in mrzlo Coca Colo. Prijazni gospe odgovorim, od kod sem prikolesaril in kam se namenjen oziroma kam se vračam, malce zavije z očmi in me pohvali, češ, to pa ni kar tako. Nekaj minut zatem me postreže, takrat pa jaz malce zavijem z očmi. Jabolčni zavitek, konkretna porcija, z dodatkom kepice sladoleda in žlico smetane, morda tudi zato, ker je vedela kakšen giro delam. Kdo ve. Prijalo je, da ni za povedat, z vsakim grižljajem posebej sem čutil, kako se telesce polni z energijo. Plus kofe in Cola, cukra, da bi verjetno zadostovalo do doma, ne samo do Žabnic, do kamor me je čakal še lep kos poti. 

Od tod naprej sem kolesaril po lokalnih cestah, prometa bore malo, tako kot na laški strani tudi tu povsem domače, saj sem oziroma smo svoje dni tudi v teh koncih ušpičili marsikaj lepega. Pred  Megvarji, tudi Vrata Megvarje (Thörl-Maglern) sem imel še zadnje klance, tam pa meja kot v nekih davnih časih. Na laški strani karabinjerji in vojska, oboji v neprebojnih jopičih, slednji z brzostrelkami. Kam smo prišli, za božjo voljo, človek se še ni dobro navadil na Evropo brez meja, pa smo skoraj spet tam, kjer smo že bili.

                   Prihodnost že lep čas ni več takšna, kot je še nedavno bila.

No, meni mimo kontrole ni bilo potrebno, kolesarska steza gre ob strani in zavije strmo v breg. V nadaljevanju sem pripeljal v Kokovo (Coccau), tam zmogel še zadnji klanec, naprej do Trbiža samo še malenkost. Od Megvarij do križišča na kolesarski, kamor sem se pred kratkim pripeljal iz sedla Na Žlebeh oziroma iz tiste smeri, še neznano, naprej do avta domače. Med vožnjo skozi Trbiž, mestece, ki mi je vedno ljubše, sem sklenil, da se prihodnjič za prmejduš v gornjem koncu ustavim na kofetku. Spodnjemu delu Trbiža, kjer je pokrita tržnica, v hecu rečem Ponte Rosso, dočim me gornji spominja na kraje v Karniji, tudi na Dolomite. Do Žabnic od Trbiža ni daleč, kot bi mignil sem bil tam. Potem pa klasika, ne gre drugače, hladilnik je bil spet precej prazen.

Domov grede sem precej premišljeval o Ziljski dolini in krajih, skozenj katere sem kolesaril. Tudi na gore nad dolino sem pomislil. Davno tega sem bil res pogosto tam, podobno pogosto kot zadnjih petnajst let obiskujem karnijske vršace in zadnjih nekaj let Furlanijo širše, radi bicikla pač. In sem se domislil, da bo še treba v te konce, saj se mi je kot bi trenil utrnilo nekaj krasnih potepuških idej, kajpada na biciklu.

-> posnetek prevožene poti