Prosinec, sobota 11.1.2025
Med prazniki sem imel časa na pretek, po dolgem času sem vzel v roke nekaj papirnatih zemljevidov. Par potepov, ki si jih obetam že več let, in nekaj tistih, ki sem jih že, pa so malce ušli iz spomina. In gledam zemljevide ino poti na vrhe, kar me prešine, da bi bil čas, da se na ljubo mi čimo odpravim po drugi poti. Kaj hitro sem našel, kar sem želel, za vsak slučaj pot vnesel v navigacijski app, nato pa počakal na primerno vreme in se danes odpravil na pot.
Za izhodišče sem določil zaselek Martinji Las, do kamor sem se sprehodil po asfaltni cesti iz Ravance, kjer sem na placu pred cerkvijo pustil avto. Za zadnjimi hišami, ki bolj kot ne služijo počitniškim namenom, sem udel staro mulatjero. Do bližnjega potočka položno, nekaj naprej pa sem zavil levo in nadaljeval gor ven po dokaj strmem slemenu. Če me je vse do zadnjih hiš precej zeblo, me je tu nekje sonček že dovolj pogrel, da sem pospravil rokavice in jakno, klobuka pač ne. Kmalu sem zmogel dovolj visoko, da sem uzrl kaninske gore, zasneženi vršaci so se bleščali v soncu. Strmina se je sčasoma unesla, po čudoviti mulatjeri sem kar hitro zmogel do velikega kmečkega poslopja Stallo Bucaviza. Dobro ohranjena stavba verjetno ne služi več svojemu namenu, kdo ve, poleg tega v bližino ne pripelje nobena bela cesta, kot je običajno pri drugih stavolih, ki bi olajšala oskrbo in dostop. Tudi nobene markirane poti ni daleč naokoli, tako da jih prav veliko ne hodi tod mimo.
S potepom sem nadaljeval po lepo razvidni mulatjeri levo od poslopja in kmalu pričel oprezati za razpotjem, kjer bom moral zaviti v desno. Grem počasi, pridem do suhe struge potoka, kjer se mi zazdi, da sem predaleč. Vzamem telefon v roke, pokukam na zemljevid in vidim, da moram res nekaj malega nazaj. Če bi nadaljeval po tej krasni mulatjeri, bi prišel na pot, ki vodi na čimo iz Ravance, ne dosti višje nad pokopališče. Nekaj deset metrov sem šel nazaj, res ne dosti, in hitro udel pravo pot. Odcep je slabše viden, ozka stezička zavije ostro v desno, skoraj v smer prihoda, in je že na začetku precej strma. Če do stavola ni bilo nobenih "bolli rossi" ob poti, sem tod kaj kmalu na drevesu zagledal svetlo zeleno znamenje, recimo mu "bolli verde", le ti so se potem tu pa tam pojavljali na drevju vse do blizu vrha.
Pot je kmalu postala strma, tako kot nižje je vodila po slemenu, za razliko od tiste iz Ravance sem bil tod precej več na odprtem svetu, kjer sem imel prelestne razglede, pa tudi sonček me je prijetno grel. Kar smejalo se mi je od vsega lepega, sila zadovoljen sem bil, da sem našel in se odpravil na to pot. In to že precej pod vrhom, ko sem enkrat zmogel nanj, je bilo navdušenje nad novo potjo še večje. Vzpon mi je šel dobro od nog, strmina je počasi popustila, prišel sem pod vršna pobočja, kjer so bile visoke trave poprhane s snegom. Od tod do vrha sem moral nekajkrat popaziti, da sem sledil stezi, ki se je tu pa tam izgubila v visokih travah ali pod snežnim poprhom, a se jo je dalo slutiti, tako da sem šel ves čas bolj ali manj v pravo smer. Čez travnike sem prišel v redek gozd in od tam kaj hitro do nekakšnega sedelca, od koder je pogled že zmogel uzreti gore na drugi strani, tod sem že vedel, da je do vrha samo še malenkost.
Nekaj višje zaslišim glasove, malce naprej stopim na vršno pobočje in se po nekaj korak osuplo ustavim. Vse polno njih na vrhu, vsaj deset, verjetno več. Stopim do obeliska oziroma znamenja na vrhu, jih pozdravim, posedali so vse naokoli, le en mož je stal tam blizu. Pristopi in me nekaj vpraša, ko mu povem, od kod sem in da mi laško ne teče najbolje, počasneje ponovi vprašanje, od kod sem prišel gor. Na telefonu mu pokažem, kje sem imel izhodišče in dodam, da bom sestopil v Ravanco. Potem da beseda besedo, nekako mi je šlo in sva lepo poklepetala. O Reziji, o tem, od kod sem, pa kaj vse je kdo že prehodil v Reziji in tod blizu. Nato je tudi on sedel k počitku, sam pa sem stopil na bližnji "belvedere" in se razgledal na dolino in v smeri Amariane, Grauzarie in še marsičesa.
Ciao skupini, pomahamo si v slovo, in že sem sestopal. Tod je bilo snega nekaj več, rahlega kot puh, užitek je bilo hoditi po njem. Do sedelca Forchia ni bilo daleč, tam sem zavil proti Ravanci, do katere ni bilo daleč. Potočki do doline so bili kar vodnati, tistega, kjer je nad njim razpelo na drevesu, sem moral preskočiti z zaletom. Še preko zadnjega, pa malo gor, pa navzdol skozi smrekov gaj in mimo velikega križa do božje njive in križevega pota, zatem do avta samo še streljaj.
Krasno je bilo, še danes se mi smeje, kako čudovito pot vzpona sem našel. Zagotovo se vrnem, verjetno vračam, naslednjič poiščem drug sestop, naslednjič od naslednjič pa morebiti najdem še kaj novega za navzgor.
