Monte Giaideit (2025)

Gruden, petek 12.12.2025

Obratno kot pred osmimi leti. Takrat smo s Kopiščarjem in prijateljico teden dni po Giaidetu obiskali Daudo, tokrat pa sem po dan manj kot tednu dni po Daudi obiskal Giaideit.

Zadnje čase se mi dogaja, da se vsega lotevam ležerno. Nekako tako, kot pravi Mlakar v Počasnem življenju. Na lahno. Zjutraj sem pustil dnevu, da me zbudi namesto budilke, si vzel čas za zajtrk in ta vel'ko skodel'co kofeta, vrgel par malenkosti v nahrbtnik in se odpravil od doma. Na poti do Imponza sem se na kratko ustavil še v Kranjski Gori, na pošti, da sem dvema deklicama poslal božični darilci. Prazniki so blizu in kaj lahko se zgodi, da se bomo videli šele začetkom prihodnjega leta.  

Izvoz Carnia/Tolmezzo, kdo bi pomnil katerič, še manj vedel, kolikokrat še. Še mimo Tolmeča in že sem parkiral v Imponzu. Krasen dan, počasi sem  se  sprehodil skozi vasico, potrebe po hitenju ni bilo, saj vrh ni ne visoko, ne daleč. Do cimitera sem vznemiril nekaj psov, katerih bevskanje je bilo po posluhu bolj kot ne dobrodušnega značaja, in tam udel mulatjero do cerkvice Svetega Florijana. Prijetno toplo je bilo, toplejše kot na Daudi, da ne omenjam Višarij ne tako dolgo nazaj, kjer sem se počutil skoraj kot pingvin.

Pot do cerkvice mi vedno hitro mine, tudi danes nič drugače. Pešpot na Giaideit sicer že nižje zavije v drugo smer, a se je vredno pomujati do nje. Rad se naslonim na ograjo pred vhodom v cerkev in se dodobra naužijem razgledov na dolino ino gora nad njo. Med prvič in danes je neverjetna razlika kako domače so mi bile okoliške gore takrat in so mi danes. 

Potem nekaj malega nazaj dol, do tam, kjer sem prišel gor. Za ta kratek spust si rad rečem, da jemljem zalet pred strmim nadaljevanjem. Pot naprej do vrha mi je precej všečna, mestoma sila strma, pod vrhom tudi zavarovana. Neke sorte Minimundus kakega bolj  zahtevnega karnijskega dvatisočaka, recimo. Strmo, strmejše, nekaj položnejšega terena, še bolj strmo, tu pa tam skoraj direttissima. Kar je po svoje seveda fino, saj si tik tak na vrhu. No, če že ne čisto zgoraj, pa vsaj pri klopci in križu na predvrhu.

Par posnetkov, potem pa še tisto nekaj malo do vrha. Tam sem našel zaplato suhih trav in se udobno namestil tik spomenika, nekakšne panoramske mize, na kateri so narisani okoliški vrhovi. Vreme prelestno, vidljivost izjemna, malica pa bolj skromna, ena sama energijska ploščica. Itaq za te sorte potep kaj več tudi ne potrebuješ.

Med razgledovanjem klasika, sama od sebe, še potruditi se mi ni potrebno in se zgodi. Spomini, želje, aktualno dogajanje, po eni strani copy/paste, po drugi pa vedno drugače, odvisno kaj se ti tisti dan oziroma čas mota po glavi.

Že gor grede sem vedel, da bom sestopil na drugo stran, na vrhu pa sem se odločil, da bom onstran udel krajšo varianto. Tisto, po kateri sva s princesko sestopila po prvem vzponu na ta hrib, bo čisto dovolj za lep anello.

Dolce far niente je dobro delo, energijska ploščica mimogrede prežvečena, torej samo še dol, ni druge. Do gozdne ceste nisem imel daleč, tam sem zapustil markacije in nadaljeval levo do njenega konca, kjer sem udel pot, označeno z bolli rossi. Po suhem listju sem se bolj dričal, kot sestopal, tudi nekaj akrobatskih vložkov ni manjkalo. Na markirano pot sem prišel nekaj nad pokopališčem, se tam še zadnjič razgledal, potem pa stopil še tisto nekaj malega do avta.

Psi so bili verjetno na popoldanskem počitku, nazaj grede nobenega bevskanja, tudi človeka nikjer vse do avta. 

Fino se mi je dogajalo, kratko in sladko. Še pridem . . .

=> fotografije Monte Giaideit (2025)

=> posnetek prehojene poti

Marina Julia-Gradež-Oglej (kolesarjenje, <-> 55 km, ↗ 70 m)

Gruden, sreda 10.12.2025

Žalosten dan, turobno vreme in nebroj prekrasnih, še kako dragocenih spominov. Enajst let mineva danes, kar je za vedno odšla moja Maja, zato sem z biciklom obiskal nekaj kotičkov na laški obali, ki sva jih rada in pogosto obiskovala. Marina Julia in plavanja, tudi ponoči. Gradež, sprehodi med Pineto in centrom storico, tam sladoled in kofe, včasih kosilce ali večerja. Oglej, sprehod po parku, kjer so artefakti iz časov Rimljanov, in bližnji okolici. In še marsikaj v teh koncih, kamor se ne da ali sme z biciklom, recimo izliv Soče v morje, Punta Spigolo.

Običajno s princesko, zverinica je bila najina zvesta spremljevalka. 

Začenši v Marini Julii sem se odpeljal proti Gradežu, po stranski cesti ob vodnem kanalu, prometa nobenega, sončka bolj malo, kar ni in ni zmogel posijati skozenj nizko oblačnost, ki je prekrivala nebo. Po glavni cesti sem kolesaril samo nekaj malega od krožišča naprej, čim sem prišel prek Soče sem zavil nazaj na stransko cesto in po njej skozi La Forgio nadaljeval do naravnega rezervata Valle Cavanata. Tudi tod sva se potepala z Majo, ne enkrat. Nedaleč naprej se vrnem na glavno cesto, grem malo po njej, potem pa zavijem na kolesarsko stezo in nadaljujem do Pinete (Grado Pineta). Počitniško naselje je v tem letnem času kot bi bilo zapuščeno, skoraj nikjer nikogar. Povsem drugače kot poleti, ko je gneča neznosna. Pogosto sem v teh koncih, zato vem, kje je (skoraj) vedno odprt lokalček, tam se tu pa tam ustavim in si privoščem kofe, včasih tudi brioche. Danes sem se samo peljal mimo, saj sem konkretno zajtrkoval, sam potep pa je bil bolj kot ne krajše sorte.

Ob obali sem nadaljeval proti centru storico, spomini na najine obiske teh koncev, sprehodov od Pinete do Gradeža ter poležavanj na plaži in plavanj so še vedno živi, kot bi se dogajali pred tedni, ne leta tega. Še posebej najin zadnji obisk te plaže, ko sva se navkljub jeseni bosa sprehajala po mivki, vsake toliko drug drugemu ukradla poljub in objeta uživala v biti skupaj. Že tako nepozaben dan je prijetno popestril še letalski miting letalske akrobatske skupine Frecce Tricolori, ki je uganjala vragolije na nebu med Lignanom in Tržičem (Monfalcone). V starem delu Gradeža sem obiskal nekaj kotičkov, ki so nama bili še posebej pri srcu, mestece nama je bilo res ljubo in domače. 

Potem pa po krasnem nasipu, kjer sta kolesarska steza in cesta ločeni, proti Ogleju. Vožnja po tem nasipu mi je vedno v veselje, prav škoda, da ni nekajkrat daljši. Levo in desno morje, prekrasni razgledi, tudi na gore v daljavi, galebi ino druge ptice, res krasno. Lahko pa je seveda tudi drugače, gosta megla, da komaj vidiš prst pred nosom, če malček pretiravam. Jaz sem imel danes kar lepo, čeravno sonca ni bilo kaj dosti. No, saj vreme niti ni bilo tako slabo, a je bilo dan prej in dan zatem toliko lepše, da lahko rečem, da ni bilo bog ve kaj. 

Na samem začetku Ogleja sem zavil na drugo kolesarsko stezo, ti kraji imajo res fantastično kolesarsko infrastrukturo, in se po njej skozi San Lorenzo vrnil do avta. Lep in prijeten potep je bil, ravno pravšenj, da sem potem postoril še ostalo, kar sem imel danes za bregom. 

Rožica za Nejčevo nono, par dni zatem praznuje rojstni dan. In svečka za Majo, kjer sem dolgo obujal spomine med razgledovanjem na Sabotin in Sveto Goro. Na slednjo sva se rada zapeljala in se sprehodila po okolici, včasih celo po tem, ko sva se vrnila z gorniškega potepa. 

In še obisk njenih staršev, pogosto sem tam, saj se skoraj mimo vračam s kolesarskih ali peš potepov na obali ali njenem zaledju. Tudi Nejc je bil doma, krasno je bilo poklepetati o tem in onem in obuditi kakšen čudovit spomin.

Popoldan se je prevesil v večer, skoraj trda tema je že bila, ko sem se odpeljal domov. Med vožnjo sem se spomnil Majinega komentarja k eni od mojih objav v blogu, ki pravi:

Nikoli ti niso dane sanje,
ne da bi ti bila dana tudi moč, da jih uresničiš. 

                                        ( Richard Bach )

-> posnetek prevožene poti