Marina Julia-Gradež-Oglej (kolesarjenje, <-> 55 km, ↗ 70 m)

Gruden, sreda 10.12.2025

Žalosten dan, turobno vreme in nebroj prekrasnih, še kako dragocenih spominov. Enajst let mineva danes, kar je za vedno odšla moja Maja, zato sem z biciklom obiskal nekaj kotičkov na laški obali, ki sva jih rada in pogosto obiskovala. Marina Julia in plavanja, tudi ponoči. Gradež, sprehodi med Pineto in centrom storico, tam sladoled in kofe, včasih kosilce ali večerja. Oglej, sprehod po parku, kjer so artefakti iz časov Rimljanov, in bližnji okolici. In še marsikaj v teh koncih, kamor se ne da ali sme z biciklom, recimo izliv Soče v morje, Punta Spigolo.

Običajno s princesko, zverinica je bila najina zvesta spremljevalka. 

Začenši v Marini Julii sem se odpeljal proti Gradežu, po stranski cesti ob vodnem kanalu, prometa nobenega, sončka bolj malo, kar ni in ni zmogel posijati skozenj nizko oblačnost, ki je prekrivala nebo. Po glavni cesti sem kolesaril samo nekaj malega od krožišča naprej, čim sem prišel prek Soče sem zavil nazaj na stransko cesto in po njej skozi La Forgio nadaljeval do naravnega rezervata Valle Cavanata. Tudi tod sva se potepala z Majo, ne enkrat. Nedaleč naprej se vrnem na glavno cesto, grem malo po njej, potem pa zavijem na kolesarsko stezo in nadaljujem do Pinete (Grado Pineta). Počitniško naselje je v tem letnem času kot bi bilo zapuščeno, skoraj nikjer nikogar. Povsem drugače kot poleti, ko je gneča neznosna. Pogosto sem v teh koncih, zato vem, kje je (skoraj) vedno odprt lokalček, tam se tu pa tam ustavim in si privoščem kofe, včasih tudi brioche. Danes sem se samo peljal mimo, saj sem konkretno zajtrkoval, sam potep pa je bil bolj kot ne krajše sorte.

Ob obali sem nadaljeval proti centru storico, spomini na najine obiske teh koncev, sprehodov od Pinete do Gradeža ter poležavanj na plaži in plavanj so še vedno živi, kot bi se dogajali pred tedni, ne leta tega. Še posebej najin zadnji obisk te plaže, ko sva se navkljub jeseni bosa sprehajala po mivki, vsake toliko drug drugemu ukradla poljub in objeta uživala v biti skupaj. Že tako nepozaben dan je prijetno popestril še letalski miting letalske akrobatske skupine Frecce Tricolori, ki je uganjala vragolije na nebu med Lignanom in Tržičem (Monfalcone). V starem delu Gradeža sem obiskal nekaj kotičkov, ki so nama bili še posebej pri srcu, mestece nama je bilo res ljubo in domače. 

Potem pa po krasnem nasipu, kjer sta kolesarska steza in cesta ločeni, proti Ogleju. Vožnja po tem nasipu mi je vedno v veselje, prav škoda, da ni nekajkrat daljši. Levo in desno morje, prekrasni razgledi, tudi na gore v daljavi, galebi ino druge ptice, res krasno. Lahko pa je seveda tudi drugače, gosta megla, da komaj vidiš prst pred nosom, če malček pretiravam. Jaz sem imel danes kar lepo, čeravno sonca ni bilo kaj dosti. No, saj vreme niti ni bilo tako slabo, a je bilo dan prej in dan zatem toliko lepše, da lahko rečem, da ni bilo bog ve kaj. 

Na samem začetku Ogleja sem zavil na drugo kolesarsko stezo, ti kraji imajo res fantastično kolesarsko infrastrukturo, in se po njej skozi San Lorenzo vrnil do avta. Lep in prijeten potep je bil, ravno pravšenj, da sem potem postoril še ostalo, kar sem imel danes za bregom. 

Rožica za Nejčevo nono, par dni zatem praznuje rojstni dan. In svečka za Majo, kjer sem dolgo obujal spomine med razgledovanjem na Sabotin in Sveto Goro. Na slednjo sva se rada zapeljala in se sprehodila po okolici, včasih celo po tem, ko sva se vrnila z gorniškega potepa. 

In še obisk njenih staršev, pogosto sem tam, saj se skoraj mimo vračam s kolesarskih ali peš potepov na obali ali njenem zaledju. Tudi Nejc je bil doma, krasno je bilo poklepetati o tem in onem in obuditi kakšen čudovit spomin.

Popoldan se je prevesil v večer, skoraj trda tema je že bila, ko sem se odpeljal domov. Med vožnjo sem se spomnil Majinega komentarja k eni od mojih objav v blogu, ki pravi:

Nikoli ti niso dane sanje,
ne da bi ti bila dana tudi moč, da jih uresničiš. 

                                        ( Richard Bach )

-> posnetek prevožene poti