Gruden, petek 12.12.2025
Obratno kot pred osmimi leti. Takrat smo s Kopiščarjem in prijateljico teden dni po Giaidetu obiskali Daudo, tokrat pa sem po dan manj kot tednu dni po Daudi obiskal Giaideit.
Zadnje čase se mi dogaja, da se vsega lotevam ležerno. Nekako tako, kot pravi Mlakar v Počasnem življenju. Na lahno. Zjutraj sem pustil dnevu, da me zbudi namesto budilke, si vzel čas za zajtrk in ta vel'ko skodel'co kofeta, vrgel par malenkosti v nahrbtnik in se odpravil od doma. Na poti do Imponza sem se na kratko ustavil še v Kranjski Gori, na pošti, da sem dvema deklicama poslal božični darilci. Prazniki so blizu in kaj lahko se zgodi, da se bomo videli šele začetkom prihodnjega leta.
Izvoz Carnia/Tolmezzo, kdo bi pomnil katerič, še manj vedel, kolikokrat še. Še mimo Tolmeča in že sem parkiral v Imponzu. Krasen dan, počasi sem se sprehodil skozi vasico, potrebe po hitenju ni bilo, saj vrh ni ne visoko, ne daleč. Do cimitera sem vznemiril nekaj psov, katerih bevskanje je bilo po posluhu bolj kot ne dobrodušnega značaja, in tam udel mulatjero do cerkvice Svetega Florijana. Prijetno toplo je bilo, toplejše kot na Daudi, da ne omenjam Višarij ne tako dolgo nazaj, kjer sem se počutil skoraj kot pingvin.
Pot do cerkvice mi vedno hitro mine, tudi danes nič drugače. Pešpot na Giaideit sicer že nižje zavije v drugo smer, a se je vredno pomujati do nje. Rad se naslonim na ograjo pred vhodom v cerkev in se dodobra naužijem razgledov na dolino ino gora nad njo. Med prvič in danes je neverjetna razlika kako domače so mi bile okoliške gore takrat in so mi danes.
Potem nekaj malega nazaj dol, do tam, kjer sem prišel gor. Za ta kratek spust si rad rečem, da jemljem zalet pred strmim nadaljevanjem. Pot naprej do vrha mi je precej všečna, mestoma sila strma, pod vrhom tudi zavarovana. Neke sorte Minimundus kakega bolj zahtevnega karnijskega dvatisočaka, recimo. Strmo, strmejše, nekaj položnejšega terena, še bolj strmo, tu pa tam skoraj direttissima. Kar je po svoje seveda fino, saj si tik tak na vrhu. No, če že ne čisto zgoraj, pa vsaj pri klopci in križu na predvrhu.
Par posnetkov, potem pa še tisto nekaj malo do vrha. Tam sem našel zaplato suhih trav in se udobno namestil tik spomenika, nekakšne panoramske mize, na kateri so narisani okoliški vrhovi. Vreme prelestno, vidljivost izjemna, malica pa bolj skromna, ena sama energijska ploščica. Itaq za te sorte potep kaj več tudi ne potrebuješ.
Med razgledovanjem klasika, sama od sebe, še potruditi se mi ni potrebno in se zgodi. Spomini, želje, aktualno dogajanje, po eni strani copy/paste, po drugi pa vedno drugače, odvisno kaj se ti tisti dan oziroma čas mota po glavi.
Že gor grede sem vedel, da bom sestopil na drugo stran, na vrhu pa sem se odločil, da bom onstran udel krajšo varianto. Tisto, po kateri sva s princesko sestopila po prvem vzponu na ta hrib, bo čisto dovolj za lep anello.
Dolce far niente je dobro delo, energijska ploščica mimogrede prežvečena, torej samo še dol, ni druge. Do gozdne ceste nisem imel daleč, tam sem zapustil markacije in nadaljeval levo do njenega konca, kjer sem udel pot, označeno z bolli rossi. Po suhem listju sem se bolj dričal, kot sestopal, tudi nekaj akrobatskih vložkov ni manjkalo. Na markirano pot sem prišel nekaj nad pokopališčem, se tam še zadnjič razgledal, potem pa stopil še tisto nekaj malega do avta.
Psi so bili verjetno na popoldanskem počitku, nazaj grede nobenega bevskanja, tudi človeka nikjer vse do avta.
Fino se mi je dogajalo, kratko in sladko. Še pridem . . .
Ni komentarjev:
Objavite komentar