Sušec, sreda 19.3.2025
Spet tak dan, ko sem združil opravek in prostočasno dejavnost. Zadnjič so poskrbeli za moj bicikel med potepom na Podgorski vrh, Nebrio, danes pa za moj avto pred potepom na Testo di Malborghetto, Buchkopf. Ne vem, res je marsikaj potepa vrednega precej bližje Šenčurju zadnjič in Gostečam danes, a me ti konci tako privlačijo, da se mi vse bolj zdi, da se tja vozim domov in vračajoč se na obisk.
Če je bilo zadnjič na Podgorskem vrhu kar zimsko, zasnežena pot in nizka temperatura, je bilo danes precej spomladansko, čeravno se je pomlad uradno pričela dan kasneje. Kot običajno sem parkiral blizu cerkve sredi Naborjeta, tretjič ali četrtič, nisem povsem prepričan. Dvakrat bon di, enkrat salve in že sem se srečal s samoto, ki sem jo užival s srcem in dušo ves čas potepa. Nikoli se je ne bom naveličal, dragocene prijateljice samote, vedno znova je imenitna družba, ne oziraje se na razpoloženje duha.
Če v Ravanci vedno pokukam na regale pred Informacijskim centrom, za kak nov propagandni material, brošuro ino zemljevid o poteh, tudi kaj dogaja v teh koncih, podobno storim v Naborjetu pred muzejem nasproti cerkve. Danes sem imel srečo in tam dobil ličen zemljevid žepne velikosti, gratis seveda, enako kot parkirišče v vasi, na katerem so vrisane poti vseh sort v bližnji in nekaj manj bližnji okolici. Peš poti, tematska pota, pa MTB, tudi za malo deco primerni kotički in še marsikaj. Fino in koristno.
Do cerkve vrh križevega pota sem se ogrel, tod vedno pomislim na mojo čimo Tulsti nad Ravanco, tudi tam začnem potep na križevem potu in nad cerkvijo udenem peš pot.
Razgledi na naborjetske vršace onstran doline so pravljični, sveže zasneženi se leskečejo obsijani s soncem, nehote pomislim na Kugyja in Ovčjo vas, na njegova zadnja leta, ko je opazoval gore nad zatrepom Zajzere in se spominjal nebroj prvenstvenih vzponov na vršace naših in zahodnih Julijcev. Vesel sem, da imam malodane vse njegove knjige v našem jeziku v svoji knjižnici, rad vsake toliko v roke vzamem kakšno od njih in preberem kakšno poglavje, včasih tudi vso knjigo, saj me pisanje kar povleče vase. Literatura iz tistih časov, prevodi njegovih knjig v šestdesetih ino sedemdesetih letih minulega stoletja, tam nekje, tudi dela naših pisateljev alpinistov v tistem času, se mi zde precej bolj izborna, kar se tiče rabe slovenskega jezika, kot dandanašnje pisanje. Ciljam, med drugim, na rabo besed, ki jih recimo v zadnji izdaji slovarja slovenskega knjižnega jezika žal ni več najti. No, tudi novejša literatura, tako in drugače povezana z gorami, je imenitno branje, nekaj biografij izdanih v zadnjem desetletju, tu nekje, zagotovo sodi med jagodni izbor.
Soldatenweg, kot pravijo poti na vrh in sestopu na ono stran, proti Ukvam in od tam nazaj v Naborjet, sva v celoti prehodila s princesko, ponovitve opravljam sam, vedno po eni in taisti poti gor in dol, to je iz Naborjeta. Ker imam Puanina tour in nekaj peš poti nad Ukvami še v dobrem, bom nekega dne povezal nekaj poti v nekaj daljši potep, zato se sestopa s Teste na ono stran ne lotim. Precej strma pot do vrha, dobršen del nje, je kot naročena za nabiranje kondicije, katere mi kar malo manjka po nekaj deževnih koncih tedna. Zato sem nad križevim potom stopil hitreje in zadnjo tretjino vzpona opravil kot parna lokomotiva, vsaj sopel in hropel sem podobno njej. Nič ne de, kardiovaskularni sistem je zlahka zdržal nekaj večje naprezanje, takisto noge, so pa slednje dan oziroma dva potem dale jasno vedeti, da sem jih malce preveč naprezal. Ni panike, dolgoročno se obrestuje, še vedno se je.
Od sedelca, kjer bi lahko šel v Ukve dol ali na Stabet gor, sem imel do bližnjega vrha zasneženo pot, snega kar nekaj. Ker sem bil pozen, na vrh sem pristopil opoldne, je snežna odeja že odjenjala, nekaj prej bi znala biti nesramno trda in bi derezice prišle še kako prav. Ko sem stopil na vrh in uzrl gore onstran doline, me je presunilo do obisti. Kakšna lepota, nebesa na zemlji, no, skorajda, res pravljično, če le imaš nekaj malega čuta za naravo ino nje lepote.
Spomnil sem se uvodnih besed pesnika Otona Župančiča, ki jih je napisal v spomin Joži Čopu:
Nekje na vrheh,
v bližini zadnjih gnezd
in prvih zvezd
nekdo
s pobožno roko
sega po nedotaknjenih stvareh
. . .
. . .
Pil sem prelesti pravljičnega dne, se izgubljal v sanjah ino željah, mar ni to konec koncev življenje, tukaj in sedaj je mimobežno, in se imel skrajno fino.
Kot za soncem prične deževati, po vzponu pride čas za sestop. Lotil sem se ga ležerno počasi, vse do cerkve in križevega pota sem hodil kot zasanjan. Tam nekje sem stopil iz pravljice ven, se nad vasico še zadnjič razgledal po okoliških gorah, še zadnjič pomisli na to in ono in že sem bil v sivem vsakdanu, čeravno je sonce svetilo na vse pretege.
Še Spar v Trbižu, vem, se ponavljam s tem, a kaj, ko imajo tam precej drugačen izbor dobrot vseh sort kot pri nas. Prijateljica mi je pred leti, ko sva se menila o hrani, prehrani, bio eko in podobno, dejala, da ni pomembno samo kaj daš nase, pomembno je tudi, še bolj verjetno, kaj daš vase. Drži kot pribito!
Ni komentarjev:
Objavite komentar