Sušec, sobota 8.3.2025
Popoldan je bila na sporedu Strade Bianche, znamenita kolesarska dirka po večji del makadamskih cestah v Toskani, zato sem svojo dirko odpeljal pred tem. Kakopak po asfaltnih cestah, s ta hitrim biciklom, z nekaj počasnejšim se na makadam odpravim kasneje. Vipava je super izhodišče za sorazmerno krajše vožnje, čeravno se lahko odpelješ tudi kam daleč, kar sem že in še bodem udejanil. Obetal se je krasen sončen dan, zelo topel za konec zime, in res je bilo tako. Kot običajno sem se ravnal po nekaj vremenskih napovedih, prav vse so obetale res topel dan, a sem se vseeno zimsko napravil. Hudega mi ni bilo, bi pa zlahka potep opravil v kratkih kolesarskih hlačah, morda s hlačnicami prvo uro ali dve, zgornje pol telesca pa je bila oprava primerno izbrana. Za prihodnjič bom vedel, no, recimo, da bom. Kakorkoli, v gorah se še vedno lažje znajdem, saj imam v nahrbtniku vedno nekaj za povrh, dočim sem na biciklu samo v tistem, v čemur sem, v žep trikoja za ziher stlačim kvečjemu kolesarski brezrokavnik ali vetrovko, torbic pod sedežem, na okviru kolesa ali na balanci ne maram. Na tem biciklu ne maram, na onem drugem jih uporabljam z veseljem.
Današnja pot mi je dobro znana, po kosih sem jo že večkrat prevozil, prav takšnega kroga kot danes pa se še nisem lotil. Navigacije torej ne bi potreboval, vsaj za to, da mi kaže kam, sem jo pa s pridom ponucal za spremljanje prevoženih kilometrov in hitrosti vožnje. Tudi kadenco in srčni utrip imam rad pod kontrolo, saj se včasih izgubim v spominih in željah in takrat enkrat pritiskam na pedala kot v sanjah, precej počasi torej, ali pa gonim kot bi me kdo preganjal in se vsled tega upeham bolj kot bi bilo potrebno.
Do Lož sem se za silo ogrel, skozi Manče je šlo že hitreje, tudi klanec do križišča pod Gočami sem zmogel spodobno hitro. Tam par posnetkov, malce spominjanja in razgledovanja, potem pa sem zaprl vse zadrge na oblačilih in se lotil spusta na drugo stran, vedoč, da bom tam v senci in da zna biti cesta vlažna. Temu primerno nisem spustil do konca, naravnost sem si še dal duška, dočim sem se ovinkov lotil previdno. Čim sem pripeljal v dolino Branice je bilo spet toplo in sončno, malce premražen sem se spet hitro ogrel na delovno temperaturo in spodobno hitro nadaljeval s potepom. Prometa je bilo bore malo, sem pa tja kak avto, tudi motor, še največ nas je bilo kolesarjev. Zanimivo, da so prav vsi kolesarji pripeljali nasproti, nihče me ni prehitel oziroma šel v moji smeri. Tako vse do Dornberka, kjer sem pozabil pravočasno zaviti proti Renčam, zato sem moral nekaj malega nazaj.
V Renče sem se pripeljal iz druge smeri kot sem se kdo bi pomnil kolikokrat prej, tam imam namreč sorodnike, pravzaprav se ne spomnim, da bi že kdaj prišel sem iz te smeri. Kakorkoli, tam sem naredil krajši ovinek do Vipave in tam na kratko počil. Spomnil sem se vaterpola, ki so ga igrali tod v času mojih osnovnošolskih let, mojih obiskov, tudi krajših počitnic, pri teti in stricu v tistih časih, pa smučanja v vinogradu poleg obrata Šampionke v Žigonih. Sem bil ob pravem času na pravem mestu, tudi smučarska oprema od sestrične mi je odgovarjala, in tako smo se kako uro dričali po travnikih med vinogradi in se imeli fino. Potem sem se spomnil, da nisem še niti na pol poti, zato sem spet sedel na bicikel in odbrzel proti Mirnu, ki ni bil kaj prida daleč naprej.
Tam se nisem zapeljal samo do Vipave, temveč tudi prek nje, in se tako začel vračati proti izhodišču. Vreme je bilo res prekrasno, toplo in brez vetra, če sem kaj pogrešal, je bila to samo kaka terasa kafiča ob poti, kjer bi stregli na prostem. No, to še pride, ni panike, zunaj z veseljem posedim, noter za šank se mi ne ljubi hoditi. Nazaj do Dornberka sem moral skozi Volčjo Drago in Prvačino, precej domači kraji, leta nazaj sem bil pogosto tod mimo na poti, sorodniki, Maja, sam, s Cathy, takim ali drugačnim potom, vedno v avtu, v prihodnje pretežno na biciklu kot danes. Čeravno je od zadnjega kolesarjenja preteklo kar nekaj vode, slabše vreme, burja ino druge stvari, mi je šlo poganjanje pedal odlično od nog, nobene krize, naj je šlo po ravnem ali v breg. Navzdol gre tako ali tako samo od sebe.
V Dornberku sem pripeljal na cesto, kjer sem nekaj ur prej zavil v Renče, in da se ne bi od tod naprej vračal po taisti poti, sem nadaljeval naravnost proti Ajdovščini. Tako kot v gorah rad krožim, zaokrožim, po eni poti gor oziroma tja, po drugi dol oziroma sem, enako z biciklom, je lepše in bolj zanimivo. Vedel sem, da bom imel na poti nekaj klancev, kar strmih a kratkih, česar sem bil pravzaprav vesel. Pride prav za kondicijo, pa še vožnja je bolj razgibana. Vsake toliko sem se malce izgubil v spominih in željah, to je moja stalnica, celo med potovanji v avtu, in med enim od teh spominjanj se spomnim, da me bo pot vodila mimo Dobravelj, kjer z družino živi znanka. Nisem kaj dolgo premišljeval, ko sem pripeljal v bližino sem zavil z glavne ceste in bil kmalu tam. Pred hišo pozdravim krasnega mačka, potem pa pozvonim, čeravno sem takoj vedel, da ne bo nikogar doma. Pač ni bilo avta pred hišo. Pozvonim še enkrat, pomaham kameri nad vhodom, potem pa nazaj do glavne ceste in naprej nazaj do bližnje Ajdovščine. Če sem moral kmalu za Dornberkom v klanec, sem imel pred Ajdovščino krasen spust, res je fino letelo. V samo mestece nisem zapeljal, v sam center pravzaprav, bolj po periferiji sem nadaljeval proti Vipavi, kamor sem pripeljal presenetljivo malo utrujen.
Doma sem bil ravno pravšenj čas, da sem si pripravil kosilce in si potem ogledal Strade Bianche. Bravo Pogi!
Ni komentarjev:
Objavite komentar