Mali srpan, sobota, 5.7.2025
Če bo šlo tako naprej, ni daleč čas, ko bom obiske ljube mi Krniške glavice štel z dvomestnim številom. Odkar pišem spomine, to je tole tukaj, imam vse pod kontrolo, kar sem beležil prej, se je izgubilo v času in prostoru. In tako nikoli ne bom zagotovo vedel, ali sem bil v analogni dobi na hribu dvakrat ali trikrat. Spomin seže do koder seže, ob spominu na najstarejši vzpon, ki ga še pomnim, se vedno pojavi tudi občutek, da je bilo na taistem hribu nekaj že prej. Hm . . .
Kakorkoli že, samo vprašanje časa je bilo, kdaj bom spet tu. Zadnjič sem jo ubral mimo koče Grego, zato sem se odločil za ponovitev poti Alfonso della Mea. Najkrajša pot do bivaka Stuparich, od koder do vrha ni daleč. V lepšem vremenu bi šel po CAI 611, kar zelo verjetno storim naslednjič, saj ne dvomim, da me ob priliki spet zanese v te konce.
Cestnina, vstopnina ali parkirnina, kakor komu ljubo, je še vedno 5€, do centa enako kot decembra dvatisočtriindvajsetega. Še trikrat se moram vrniti, da pridem do zneska enodnevnega parkiranja v Vratih, če ne bodo pri nas prej podražili.
Na parkirišču nobene gneče, zna biti, da radi slabšega vremena manj obiska. Lenobno se preobujem, vržem par malenkosti v nahrbtnik, potem pa zložno vzamem pot pod noge. Vreme dokaj žalostno, sivo in turobno, v Trbižu sem imel celo nekaj malega dežja.
Po kolovozu hitro zmorem do prodišč, čeznje nadaljujem kar za nosom. Čez čas v daljavi zagledam smerokaz, a mi ni potrebno do njega, saj vem, da gre za pot CAI 611. Nadaljujem ob desnem robu in ko zmorem do potočka, tam udenem pot CAI 639 (639a). Trave so prepojene z vodo, z dreves mi kaplja za vrat, ne traja dolgo, da sem za ožet moker do kolen (dejansko sem potem vse do vrha ožemal hlačnici, da mi ni teklo v čevlje). Nekaj višje pridem do potočka in krasnih slapičev, v dolino imam nekaj razgleda, naprej gor ven pa bore malo. Sivo in turobno kamorkoli se ozrem, soparno, skoraj še začel nisem dobro, pa sem že premočen tudi nad popkom, ne samo spodaj. Prečenje deročega potoka je kočljivo, na skalah drsi kot sto hudičev, močno si oddahnem, ko sem čez. Kmalu za potokom tako kot pred leti zabluzim v gozd, kjer po strmem in blatnem terenu iščem nadaljevanje stezice. Kar se spomnim, da sem tod že bluzil, zato se vrnem do zadnje markacije in tam udenem pot, ki se nadaljuje v povsem drugo smer.
Naprej je šlo lepo, višje sem bil, bolj sem bil moker, čeravno sem že pri potoku mislil, da bolj kot sem, ne morem biti. Pri bivaku se mi utrnejo prvi spomini na minula pota v teh koncih, podoživim potep z Majo, kmalu bo dvanajst let tega. "Ljubi, pa ne da si zaljubljen!", mi je v smehu dejala, ko sem v zadregi ugotovil, da sestopamo po '611' in ne po '639', kot smo se namenili, princeska je bila seveda z nama. Prekrasen dan, dragocen spomin do konca mojih dni.
Preden sem nadaljeval, sem ožel še majico in si nadel tanek flis, saj je bilo precej sveže. Če sem pri bivaku še upal, da se bo zjasnilo, sem od razpotja, kamor smo dobrih petnajst let tega tega prišli na turnih smučeh, na vsaj kakšen sončen žarek pozabil.
Bovško-ljubljanska turnosmučarska naveza smo se poimenovali, nekaj let smo turno smučali, da je bilo veselje. Igor nas je povabil na Krniško glavico, te konce in ne samo te je imel v malem prstu, z veseljem smo se odzvali vabilu. Krasen dan in prima smuka, kako smo se imeli je Igor opisal tukaj (klik za ogled).
Moker spodaj in zgoraj, začuda so stopala ostala suha, sem se podobno kot megla vlekel proti vrhu, precej dlje je trajalo, kot sem pričakoval da bo, preden sem nekaj višje zagledal silhueto križa. Zgoraj nikogar, po svoje pričakovano, tudi razgledov bore malo, nekaj deset metrov sivine v to in ono smer. Sedem k počitku, nekaj malega popijem, vmes se po dolgem času vpišem v vpisno knjižico. Potem ždim kot kup nesreče v tisti megli, verjetno sem bil vsaj videti tako, čeravno sem se imel prav fino. Spomini begajo sem ter tja kot kroglica v fliperju, pomislim na dan, ko sem bil tu z Majo in princesko, na dan z Igorjem in bovško ljubljansko navezo, na vzpone s prijateljem, prijateljico, na tiste, ki sem jih opravil s princesko in zadnje čase sam. Res se jih je nabralo precej, če ni drugače usojeno, danes zagotovo ni zadnjič. Potem postanem otožen, saj se zavem, da kar nekaj njih, s katerimi smo nekdaj bili skupaj tako ali drugače, ni več med nami. Majo je dvanajst let tega vzela bolezen, Igor je s Tatjano, s katero sem bil nekajkrat v gorah, pred osmimi leti ostal na Višu, dober mesec tega je nad Ukvami na ono stran mavrice odšel tudi Zdenc.
Turobne sivine sem se kaj kmalu naveličal, upanje na kak sončen žarek je zamrlo že davno prej, zato sem se odpravil v dolino, kot običajno mimo koče Grego.
Bivak pod vrhom sem zagledal šele, ko sem bil skoraj tik njega, toliko o vidljivost, potem sem imel nekaj podrte poti, kjer sem moral popaziti na korak, še potem pa sem postal bolj židane volje in spet začel razmišljati o prihodnjih potepanjih in nekaj prijetnih opravkih, ki se imajo zgoditi kaj kmalu. Nekako na pol poti do razpotja, kjer se zavije proti sedlu Sella Sompdogna v eno smer ali proti koči Grego v drugo, sem srečal prvih nekaj, malo nižje še dva, tudi Jack Russel je bil z njima. Ne vem, kdo je bil bolj vesel crkljanja, kuža ali jaz. Naprej do koče sam, pri jezercu, danes bolj mlaki, je posijalo sonce, mimogrede so bile hlače in ne samo hlače suhe.
Od koče do avta par njih, večinoma so se vzpenjali po cesti, dočim sem jo sam drobil po bližnjici v gozdu.
Pri avtu malce počijem, kaj bi hitel domov. Spet se mi utrne kolaž spominov, živo se spomnim, kako sva z Majo po turi objeta sedela na klopci in uživala v polni luni nad Nabojsom, medtem ko nama je tišina glasno šepetala.
Še po špežo, kot običajno, zgodaj popoldan sem bil že doma, kjer je družba štirinožnega prijatelja (kavč) dobro dela.
-> fotografije Krniška glavica (Jof di Sompdogna, Sentiero Alfonso della Mea, 2025)
Ni komentarjev:
Objavite komentar