Mali srpan, nedelja 20.7.2025
Na Reklanico oziroma Reklansko dolino sem pomislil že lani, potem nanjo pozabil in se je spet spomnil med nedavnim kolesarjenjem po Val Aupi. Med kofetkanjem v Tablji sem mimogrede domislil, kako naj bi potep potekal, danes pa sem vzel pot pod kolo.
Odločil sem se, da pot opravim v obratni smeri kot teko urini kazalci, saj je klanec iz Kluž do sedla Na Žlebeh tisti, ki sem ga želel prevoziti gor grede. Parkiral sem pri postaji gondole na Višarje, pod nadvozom, počasi pripravil vse potrebno in se odpeljal po Kanalski dolini dol ven.
Do Ukev sem bil v senci, navkljub brezrokavniku me je precej zeblo, naprej sonček in prijetno toplo. Kolesarska mi je bila domača, spodobno hitro sem brzel proti Tablji in od tam nadaljeval po Železni dolini do Kluž. Tudi do tod precej domače. Na postaji sem se tako kot zadnjič ustavil in se malce podprl, potem pa nadaljeval svojo pot.
Pod avtocestnim podvozom v Reklanici (vasi) sem se spomnil mnogih vzponov na monte Jamo, nekaj naprej, pri odcepu ceste proti Potoku (Patoc), vzponov tako na Jamo kot na Cuel de la Bareto. Do tod domače in dodobra v spominu, nadalje pa mi je pot že precej ušla iz spomina, saj sem se tod vozil v avtu davno tega.
Reklanica je krasna dolina, skriti biser zahodnih Julijcev. Nekaj vasic je v ozki dolini, nad katero se visoko v nebo dvigajo pravljični vršaci. Tudi slapov ne manjka, Gorjuda, Cjalderon, Plis in nekaj manjših priteče v reko Reklanico, po kateri nosi dolina ime. Že pred leti sem si zaželel dolini posvetiti več časa, se sprehoditi po vasicah in stopiti do nekaj slapov, po današnjem potepu je ta želja še močnejša. Sčasoma bo časa precej več, tako da si znam željo uresničiti.
Kolesarjenje je bilo uživaško, nekako odklopljenega me sorazmerno gost promet ni prav nič motil, motoristov je bilo še največ. Do parkirišča pod slapom Gorjuda kaj prida klanca še ni bilo, kar hitro sem bil tam. Avtomobilov ino ljudi malo morje, pričakovano po svoje, poletje in sončna nedelja, če bi želel kolesariti v samoti, bi moral na pot kake dva meseca kasneje. Potrebe po počitku ni bilo, poleg tega se je tod pričel resnejši klanec, zato sem dobro ogret nadaljeval z vožnjo.
Kmalu sem prestavil v lažjo prestavo, potem v še lažjo, in že sem grizel v klanec, ki ni popustil vse do sedla. Po Dolomitih sem imel nekaj pavze, a mi je navkljub temu šel klanec odlično od nog, urno sem jo drobil gor ven, vmes ignoriral rdeč semafor, tako kot še nekaj v isto smer vozečih se kolesarjev, in hitro pripeljal do galerij, kjer sem vedel, da bom z vzponom kmalu pri kraju. In res sem nekaj okljukov višje pripeljal do spodnje postaje gondole. Par posnetkov in kup spominov na številne turne smuke na obeh straneh sedla, takrat še v sanjah nisem pomislil na to, da bi se znal kdaj tod okoli pojati na biciklu. Nekaj višje, pri "financarjih", kjer smo običajno parkirali pozimi, ko smo se turnosmuško odpravili proti Pecolu in višje, sem se še enkrat ustavil, tokrat predvsem radi tega, da sem oblekel brezrokavnik in se pripravil na drvenje v dolino.
Parkrat sem zavrtel pedala, svoje je dodala gravitacija in že sem polagal ovinke. Kmalu sem pripeljal iz gozda, tam krasen pogled na Mangrt, Rabeljske špice, Bavho, Jerebico, ..., tudi na novo, že skoraj končano gostilnico v Spodnjem Krnem dolu. V nekih drugih časih smo tam pogosto posedeli, najpogosteje po turni smuki, neredko tudi po kopni turi. V dolino je letelo, parkrat sem pokukal sem ter tja in že sem bil pri križu, kjer se parkira za kočo Corsi. Tudi tam in tam okoli kup prekrasnih spominov, takisto nekaj naprej nad dolino Belega potoka. Še mimo Rabeljskega jezera in že sem zavil proti Rablju. Vse do vasice Mrzla voda je šlo skoraj samo od sebe, naprej do Trbiža ni bilo daleč. Tam ovinek pod železniško postajo, da sem udel kolesarsko stezo, in po njej nazaj v Žabnice.
Fino fajn se mi je dogajalo, Reklanico zagotovo še obiščem, ne samo na kolesu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar